Upokojenski tango
Naenkrat jo je ognjevito zgrabil in poletela sta po dvorani. Brez znamenite rože med zobmi. Z globokimi pregibi v znak, a jasnim sporočilom žarečih oči in napetih vratnih žil. Tokrat sta plesala zase. Zato je ogenj v njima divjal, kot da se mora v trenutku razplamteti in požreti vse okrog. Pa saj sta v tem zanosu strasti bila pomembna zgolj ona, in pa ritmični takt seveda. Plesala je dvorana. Plesale so luči nad njima, plesala so ogledala, pred katerimi so vadile baletke v dopoldanskih urah, plesali so ljudje, ko so nazdravljali s šampanjcem ob robu.
Nekdo je rekel: "Preveč drzno za ta leta. Mnogo preveč! Nepotreben razvrat!" In tisti blizu so gledali in prikimavali, čeprav so po tihem razmišljali, kako bi se sami sneli s ketne dvoma in se pognali po podiju. Zlili po njem plesno vedrino nekdanjih let. Pognali korake. Se uprli togosti, v katero jih je postopno lovila starost.
![]() |
Ko leta prehitevajo korake. Sl. vir: Pinterest |
A ognjevita plesalca nista obstala. Energično sta silila naprej. Energično sta se umikala nazaj. Kot bi jima hudič kuril pod nogami. Drzno sta se obračala, nagibala, predrzno hrepeneče zrla drug v drugega.
Znova sta bila v tisti zgodbi izpred tridesetih let. Ponavljala korak za korakom, obrat za obratom, nagib za nagibom, vzgib za vzgibom. Pravilno, precej natančno, morda za odtenek manj ritmično. Plesale so izkušnje. Telesi sta se upirali naporu, ki ju je poskušal ustaviti za vsako ceno.
"Ne!" je prosila s pogledom. "Ne in ne," vsakič, ko je ustrelila z očmi proti njemu. In on je, čeprav nekoliko usopel, bolj krepko poprijel. Si jo tesneje prežel, kot bi jo hotel prenesti na drugo stran dvorane. Plesali so silovitost, uporništvo, mladostna radost, nostalgičen spomin, le tiste mehkobe, s katero sta blažila težo teles, je bilo manj. Mehkobe in odločnosti, da jo prestreže vsakič, ne glede, kako globoko se nagne vznak, proti tlom. Tu, prav tu so ju ujela leta in to, ne oziraje se, kako zanosno sta jim poskušala ubežati.
Silovitost je ugašala. Koraki so tekli v počasnem posnetku. Po rahlem odklonu nazaj se je zravnala, dvignila nogo, da je razpeto krilo zdrselo ob stran. Razkrita meča so ohlapno visela ob fibuli. Izzivalnost, s katero so nekoč dregnila ob telo, je izginila.
Klecnil je korak. Njen. A jo je ujel in neopazno postavil nazaj na mesto za obrat!
Glava se je zamaknila, sinjina las jo je potegnila k tlom. Počasi, počasi, neverjetno počasi za ta plesni obred je delno upognjena noga drsela ob njem. Kot da je pričakoval nekaj podobnega, je postopno sledil teži, viseči na rokah. Izvedel je zadnjo nastopaško figuro. Uigrano se je upognil z njo. Brez neke naglice, nespodobne silovitosti, predan, vdan in zlomljen hkrati, jo je položil na tla, glavo ujel v velike roke in si jo pritisnil na prsi.
Prostor je onemel. Nekateri so stekli, pa jih je zadržal z roko pred sabo. Z drugo je oklepal glavo in gledal obraz. Posušenega so začele močiti solze. Njegove. Najprej ena, nekaj njih, vse več jih je brazdalo po obrazu navzdol.
"Spustite zastor," je ravno hotel reči, pa je nekdo že privil luči, da niso tako zvedavo utripale in se vsiljevale poslednjemu dejanju.
![]() |
Reforma ali denarnica praznih obetov? Sl vir: WealthyRetirement |
Zanimivo, kako državni zbor, vlada, država, delodajalci, sindikati in še kdo, ki mu v omenjeni združbi dopustijo, da kaj pomodruje, zavrnejo odlično priložnost, da ohranijo stara nelegitimna razmerja, polna predsodkov in nazadnjaške ekonomije. In to prav v trenutku, ko si multinacionalke ogledujejo, kako bi se strateško kar najbolje umestile v jugovzhodno Evropo. Ko ti iz države bežijo dobro plačana delovna mesta, prostor pa zapolnjuje garaški proletariat, hitro postane vsakomur jasno, da ustvarjamo družbo kroničnega pomanjkanja. Nikdar ne bo dovolj denarja za stanovanjske naložbe, izobraževanje, znanstvene in raziskovalne dosežke, negovanje vrhunske kulture. Zdravstvo bo ohranilo papirnate pravice, preventivne programe, a tudi čakajoče na storitve. Domači delavci bodo prisiljeni v tekmovanje s poceni delovno silo, ki jo po zapovedi uvažajo iz tujine; iz dežel, ki so bistveno bolj revne od Podalpske domačije. Iz dežel, v katerih se odvijajo tragične epizode za golo preživetje. Kako le bomo s konkurenčnostjo na primitivni ravni, lačen ali pica, vstopili v svet digitalnega izobilja in dolgožitja, ki ga napovedujejo v razvitih gospodarstvih?
Vztrajanje na obstoječih ekonomsko-socialnih razmerjih na prehodu v dolgožitje, ko bo pričakovana starost 120 in več let, vodi v katastrofo. Mogoče danes še lahko številne prepričujejo, da je njihova revščina na izteku življenja upravičena, ker so pač premalo vplačevali v pokojninsko blagajno. Toda, kako tem istim ljudem dopovedati, da premožnejši lahko živijo bistveno bolj zdravo domala pol stoletja dlje, bo precej težje, če ne celo nemogoče.
![]() |
V pričakovanju 120 let. Ko premagaš starost. Sl. vir: iStock |
In medtem ko na račun odgovornosti, znanja ali inoviranja procesov še lahko premaknemo kakšen evro k plači, pa tega nikakor ne moremo narediti za čas, ki ga odstopamo za plačilo. Nihče namreč ne more trditi, da je njegov čas vreden več, in ga lahko dražje prodaja. Čas je namreč dobrina, ki nenehno odteka. "Ni nekaj, kar varčuješ, ampak ogenj, ki gori - in vsak dan lahko z njim nekaj skuješ ali ga pustiš, da zgori brez sledi,"pravi Tomaž Erjavec(1).
Čas tudi drugače igra pomembno vlogo v našem življenju. Odmerjamo ga za različne dejavnosti. Nekdo je pri petnajstih letih že vstopil v sistem soustvarjanja družbenega produkta, medtem ko se drugi izobražujejo še desetletje ali več. Torej bi človek pričakoval, da si je na podlagi minulega dela, predvsem pa porabljenega časa prislužil že majceno bogastvo. A si ga ni! Ker družba ne priznava posamičnega prispevka v občem razvoju. Oziroma ne priznava časa, ki ga je nekdo odtegnil od lastnega življenja Za skupni razcvet. Posameznik ima lahko še toliko znanja, je presneto ustvarjalen in tudi produktiven, vendar dokler ne vstopi v proces družbene menjave, se ne sooča na trgu, je vrednost njegovega prispevka skupnosti praktično nič! Samo na tej podlagi pa se lahko poračunava vrednost, ki jo skupnost kasneje odmerja iz minulega dela, recimo za pokojnine.
![]() |
Obviseli čas Salvadorja Dalija Sl. vir: EmptyEasel |
Nekdo lahko v okviru določenega časa, naredi ogromno, spet drugi le pogleduje na uro. Vendar je bila učinkovitost le redko merilo za odmerjanje poštenega zaslužka, predvsem pa ne njemu primerne pokojnine. Za pravico do slednje so pomembna predvsem leta, pa čeprav je nekdo službeni čas porabil za piljenje nohtov, nakupovanje špecerije ali poslušanje in prenašanje tračev. No, ne gre vedno samo za količino opravljenega dela, ampak tudi, kako je določeno delo narejeno, da sistem kasneje ne občuti motenj, ki znižujejo njegovo procesno učinkovitost in obči izid. Po tem se tudi razlikuje "Švica", v kateri zaslužijo od "Švice", v kateri pretežno "švicajo" za borne plače. V katero "Švico" sodi Podalpska domačija, lahko hitro ugotovimo.
Vsak posamični prispevek je vedno treba gledati v luči skupnih dosežkov; še posebej, če gre za solidarnost, ko se uspehi in neuspehi izenačijo na skupni imenovalec. Torej, v sistemu, ki je sebe oklical za solidarnostnega, bi v nobenem primeru ne smeli imeti različnih pokojnin. Tako pa, imamo večnadstropno zgradbo, za katero lahko upravičeno rečemo, da temelji in nižja nadstropja, nosijo višja!
In če govorimo o solidarnosti na državni ravni, bi morali brez pardona upoštevati tudi dolgove in rezerve oziroma vsakoletno bilanco stanja. Kakšna sredstva imamo dejansko na voljo za pokrivanje obveznosti. Šele finančna stabilnost na ravni države skozi leta, nam lahko neposredno odgovori, kaj so generacije zaslužile in kaj so nam pustile za pokrivanje obveznosti pokojninske blagajne.
![]() |
Pokojninska solidarnost Sl. vir: WordPress |
Vsekakor še vedno govorimo o povprečju oziroma temeljnem dohodku, ki pripada sleherniku med upokojenci, in bi v nobenem pogledu ne smel odstopati pri posamezniku navzgor oziroma navzdol; še posebej ne, če vztrajamo pri solidarnostni pravičnosti. Takšna odstopanja bi bila možna le, če bi nekdo lahko zadovoljivo pojasnil, kdo v nekem družbenem sistemu, ki je pravzaprav soodvisno kolesje, prispeva več k hitrosti njegovega vrtenja, kdo pa manj. Posamični prispevek je pač odvisen od okoliščin. Recimo, le kaj pomaga vrhunskemu razvijalcu algoritmov za digitalne programe, če zamočijo dispečerji in se energetski sistem sesuje kot hiša iz kart. Nedavno smo imeli podoben primer na iberskem polotoku. In trditi, da neka snažilka, vratar ali negovalka v domu ostarelih prinašajo manj k vrednosti skupnega produkta, je neumnost. Je v pogonskem stroju jermenica pomembnejša od vzmetne podložke, ki preprečuje odvitje? Mogoče je cenovno dražja, vendar se bo vrtela le toliko časa, dokler vzmetna podložka ne popusti, se ne zlomi njena trdnost.
Se lahko strinjamo, da je nekdo, ki je vplačeval višje zneske za pokojninsko zavarovanje na račun cenene vzmetne podložke, ki ni popustila, tudi dejansko opravičen do višjega pokojninskega prejemka? Solidarnostna pokojnina naj bi bila zgolj dosmrtna nagrada za minulo delo vsakega od nas v sistemu družbene proizvodnje, do katere bi bili upravičeni po določeni starosti. Zgolj v tem primeru lahko govorimo o solidarnosti pokojninskega sistema! Tako kot so stvari zastavljene danes, pa zgolj o ohranjanju in prenašanju nelegitimnih razlik iz obdobja aktivnega dela.
Preprosto ne razumem, čemu le bi bil moj porabljeni čas za delo znotraj družbenega sistema manj ali več vreden od časa nekoga drugega!? So posamezniki res prispevali k skupnim rezultatom toliko več, da si bodo v bližnji prihodnosti lahko plačali zdravstvene tretmaje, ki jim bodo omogočili preživeti krepkega in zdravega pol stoletja več od večine sopotnikov v procesu?
![]() |
Novodobno suženjstvo. Koliko umrlih od izčrpanosti za enega dolgožitega? Sl. vir: Reddit |
Ne, nikakor nisem za uravnilovko, kot bi mi nekateri radi očitali. Dohodkovne razlike v upokojenskem obdobju so lahko posledica nadurnega dela ali presežka povprečno porabljenega časa, ki ga posamezniki namenjajo, so namenjali pri ustvarjanju družbenega produkta, lahko so rente ali dividende od naložb, lahko so tudi dohodki posebnih varčevalnih računov, lahko pa tudi tekočega dela. Ne morejo pa različni posamični prejemki temeljiti na sredstvih, ki se zbirajo iz naslova pokojninske solidarnosti. To je lahko izključno temeljni dohodek, do katerega je posameznik upravičen po določeni starosti. Slednji bi moral biti dovolj visok, da bi si človek poleg običajnega življenja lahko privoščil tudi življenjski slog, ki vključuje dolgožitne medicinske obravnave, zdravo prehrano, rekreacijo ter nadaljevanje aktivnega dela do pozne, res pozne starosti.
Starost kmalu ne bo več starost. Vsaj takšna ne, kot smo je vajeni danes. Živeli bomo bolj zdravo in delali bistveno prek sedemdesetega leta. Čemu le bi potem ohranjali sistem, ki bi premožni manjšini omogočal, da tudi na račun pokojninske solidarnosti živi bistveno dlje od množice iztrošenih garačev, ki jih bo pobralo kmalu po upokojitvi. Žalostno je, da prav na tej predpostavki temelji izračun vzdržnost bodoče pokojninske blagajne. Pričakovana povprečna življenjska doba bi namreč ne smela preseči 83 let, da bi pokojninski sistem obstal, takšen kot je. Zdaj pa naj vsak zase izračuna, koliko iztrošenih garačev je potrebnih, da omogočijo lagodno in dolgoročno bivanje posameznemu članu prihodnje dolgožive človeške elite(2). Takšnega žrtvovanja ne pozna nobena vojna!
![]() |
Halo, kdo je pozabil plačati račun za elektriko? Sl. vir: TheSeatleTimes |
Če pogledamo na grobo, kaj hitro ugotovimo, da je tako imenovana solidarnost pokojninskega sistema utemeljena na sila nepravičnih osnovah, v katero se poračunavajo tako izkoriščevalska razmerja zaposlenih in kasnejše razlike pri izplačevanju pokojnin kot okoriščanje s sredstvi ljudi, ki ne dosegajo minimalne zavarovalne dobe za starostno upokojitev in vseh upokojenih, ki so preminili pred 78. letom. Trenutni pokojninski sistem je torej utemeljen predvsem na aktuarskih tveganjih in tudi ta, ki so se zanj dogovorili v ekonomskem socialnem svetu brez ustreznega zastopstva starejše populacije, ni popolnoma nič boljši.
Rešitev trenutne pokojninske zablode ni odvisna le od pravičnejše delitve sredstev, ki se stekajo v pokojninsko blagajno, ampak predvsem od krepitve gospodarske učinkovitosti, produktivnosti. Posledice tehnološkega in organizacijskega zaostajanja se z nizkimi plačami neposredno prenašajo na zaposlene, še veliko bolj pa na delavski prekariat in pogodbenike z dvojnimi statusi. Zaradi ohranjanja izkoriščevalskih vzvodov klasičnega kapitalizma praktično ne dojamemo, da je gospodarske cikle mogoče pospešiti tudi z vlaganjem v starejše. Obstoječa demografska politika še vedno temelji na spodbujanju rojstev, le redki pa vedo, da je pravzaprav vlaganje v znanje in zdravje starejših najboljše jamstvo, da se razmerja med delovno aktivnim in vzdrževanim prebivalstvom ne porušijo. Več starejših bo delalo, seveda vitalno enakovredno z mlajšimi, večji bo odstotek delovno aktivnega prebivalstva, ki bo skrbel za nekaj dejansko betežnih in bolnih. Rešitev je torej v spodbujanju raziskav in znanj za dolgožitje ter vzdrževanje mentalne in telesne vitalnosti prebivalstva, ne pa v gonjenju ljudi do iztrošenosti!
Navedka!
(1) Tomaž Erjavec. Čas, najredkejša dobrina, ki je ne moremo kupiti. Delo, 3. 05. 2025
(2) Po podatkih Zavoda za invalidsko in pokojninsko zavarovanje iz decembra 2024 je 19.110 (4,64 %) upokojencev prejemalo med 300 - 500 €, 235.219 (57,18 %) med 500 in 1.000 €, 109.293 (26,57 %) med 1.000 in 1.500 €, 27.754 (6,74 %) med 1.500 in 2.000 €, 10.593 (2,57 %) med 2.000 in 2.500 € in 9.355 (2,27 %) več kot 2.500 €.
Komentarji
Objavite komentar