Ko te pričakovanje postara

  Rekli so, da se je umaknil iz javnosti. Da je po izjemni priljubljenosti med ljudmi naenkrat začutil mravljince, kako gomazijo po hrbtenici navzgor proti tilniku. In ker gomazenje ni prenehalo naslednji dan, tudi naslednjega dne naslednjega dne ne, je nabasal nahrbtnik in odšel daleč nekam v goro. Le kdo bi ga iskal po tistem večji del težko prehodnem terenu. Rezale so ga globoke grape. Po njih se je spuščala voda; tako čista, da nič ni uspevalo v njej. Tako čista, da je bila le za občasno potešitev žeje in preveč bistra, da bi v njeni svežini užival znova, znova in znova. Studenčnica, ki priteče iz zemlje, je čisto nekaj drugega. Prav tako hladna, a nabita z minerali in ioni. 

Vprašanje za bilijon evrov: V kateri roki tiči mladost?

sl. vir: MatlupEU

In tam nekje, pod posivelo, z lišaji, mahovi poraslo skalo, je bil ta izvir, nekoliko višje pa je ležala stara lovska, od lovcev pozabljena, koliba. Pred svetom se je zatekel vanjo. Saj ne da si je to želel, ampak vseeno, ni mogel preboleti poraza. Preboleti besed, ki so ga proslavile, a so se domala čez noč izkazale za napačne. Za zgrešeno pot, po kateri je hodil. Za zgrešeno pot, ki jo je z vsako na glas povedano mislijo utrjeval, saj bil globoko verjel v izrečeno tudi sam. 

Potem, potem, zjutraj, ko se je bril, opazi nekaj globokih črt, ki so se zajedle v obraz, koža na rokah pa je postala zrnato svilena. "Hudiča!" ga je privzdignila podoba nasproti. "Hudiča," je zadirčno ponovil, se potegnil po laseh in ponovno zazrl v zrcalno podobo. "Pa saj to so znaki staranja!" In res, po koži so se ugrezale sledi procesa, ki mu je poskušal na vsak način ubežati. Najprej samo s prepričanjem, kasneje z naporno vadbo uma in telesa, dodal ji je primerno prehrano, vsako jutro v smuti vmešal nekaj vitaminov, proteinov, mineralov, olj, izkoristil vsak trenutek, da se je posvetoval z zdravniki ter s pomočjo bližnjega laboratorija domala dnevno preverjal telesne biološke vrednosti. Biološko hekanje je pravil temu in dejansko je kazalo, da je na pravi poti. Celo nekaj vnetih pristašev je že imel, nekaj posameznikov, ki so se bili pripravljeni odreči udobju in so sledili askezi, strogemu redu. Zapovedoval ga je protokol. Vedenje, ki se običajnemu človeku upira. Ponavljajoče se zaporedje, zaradi katerega prej ali slej izgubiš voljo po večni mladosti, zaradi katere si se odpovedal vsemu, kar življenje pravzaprav dviguje nad mejo životarjenja. Paradoks!

In zdaj po petih letih se mu je življenje očitno oddolžilo. Ja, verjetno je to najboljša beseda. Oddolžilo se mu je, ker ga je tako neusmiljeno zavrgel, ga trpinčil z obsedenostjo, s prepričanjem, ki se je očitno sporeklo samo s sabo. Brazdi na licu sta ga vedno bolj spominjali na globoke, strme grape, ki jih je prečil na poti sem gor. Takšen res ni mogel med ljudi. Še posebej med tiste ne, ki so mu verjeli, mu zaupali, se zgledovali po njem, se dnevno utrujali, vztrajali v enoličnem početju. Narava se je kot nič tolikokrat prej poigrala in obetavno zdravilo spremenila v prekletstvo!

    Pred nekaj dnevi, natančno, na zadnji marčevski dan, se je Bryan Johnson odločil, stopil pred kamero in resnico stresel iz rokava: "28. septembra lani sem prenehal jemati rapamicin." V osmih dneh si je njegovo posneto resnico na YouTube ogledalo 730 tisoč gledalcev. No, resnici na ljubo, mnogi niti ne vedo, kaj rapamicin je in da ga je Brian užival kot zdravilo, ki naj bi zavrlo proces njegovega staranja. 

    Bryan Johnson je eden pomembnejših na sceni dolgoživosti. Pomembnejših zato, ker je sebe pretvoril v laboratorij in preko bioloških označevalcev (biomarkerjev) nadzoruje telesne procese. Neposredno nadzoruje odziv telesa na vnos posameznih živil, prehranskih dopolnil, zdravil in tekočin. Seveda ob tem preizkuša tudi različne kemične snovi, kot je bil rapamicin in ugotavlja njihov vpliv na pomlajevanje oziroma staranje organizma. Dejansko gre za metodo biohekanja, kot pravi sam, saj telo izziva s snovmi, ki naj bi po mnenju znanstvenikov in zdravnikov, s katerimi se posvetuje, pomlajevale in podaljševale življenje. 

Očitno je Johnsonov program pomlajevanja Blueprint
zgolj sprint na kratke proge.                       Sl. vir: BritishGQ

    Če sledimo Bryanu Johnsonu, potem so naši notranji organi tisti oziroma njihovo delovanje, ki nam povedo, koliko smo dejansko stari. No, človek je sam po sebi poslikano platno, na katerem se nenehno spreminjajo poteze. In ko Bryan pripoveduje, koliko let so njegova ledvica, jetra, srce, pljuča, ožilje …, mlajša od dejanske kronološke starosti, je v 48. letu, njegov trenutni videz ravno ne prikimava notranjemu stanju. Mnoge mogoče premami mladostni obraz, natrenirano telo, posnetki za javnost, a hkrati spregledajo rahel rdečkasti odtenek las, ki je znak barvanja. Lahko bi rekli še kakšno o prsnih mišicah, ki se z leti nekoliko zaokrožijo, verjetno zaradi povečanih tkivnih molekul, a pustimo, da ne zdrknemo pregloboko iz strokovnosti v osebne občutke. 

    Kakorkoli že. Bryan Johnson izgleda dovolj mlad in dobrega zdravja, da lahko prepriča mnoge, da mu sledijo. In to je tudi tisto, kar ta trenutek najbolj potrebuje. Prav pa je, da vemo, da je bil Bryan Johnson, preden je postal bioheker, poslovnež, ki je leta 2013 prodal delež v digitalnem plačilnem sistemu PayPal za dobrih 400 milijonov dolarjev. Od takrat vsako leto namenja med 2 in 3 milijone dolarjev v raziskave lastnega telesa in iskanje znanstvenih virov, ki potrjujejo njegovo prepričanje, da je proces staranja lahko tudi obrnjen. Če že ni povraten, pa da je mogoče leta spraviti na vrvico kot psa, da ti ne pobegnejo. 

Bryan Johnson. Bo preživel lastno reklamo?

Sl. vir: VeganFTA

    No, Bryan je poslovnež tudi danes! Med skupnostjo Don't Die Citizen širi svoja prepričanja in zamisli ter jim hkrati ponuja napitke, prehranska dopolnila in laboratorijske komplete po odbitih cenah. A ne bodimo zlobni! Kljub vsemu je Bryanov program Blueprint precej naporna zadeva. Povprečen človek bi težko vzdržal disciplino in odpovedovanje, ki ga zahteva dosledno sledenje strogim ukrepom za ohranjanje in pomlajevanje telesa. S strogim odmerjanjem veganske prehrane, spanja in vadbe ter doslednim opravljanjem predpisanih medicinskih postopkov za nadzor telesa in delovanja organov naj bi dosegel fizično in kognitivno stanje 18-letnika. Vsekakor zanimiv poskus in edini takšne vrste, ki bo že v nekaj letih postregel s prepričljivim odgovorom. Predvsem, koliko koristi si lahko obetamo od številnih vitaminov in prehranskih dodatkov ter veganske prehrane pri dolgožitju(1). 

    Z rapamicinom se je slabo končalo! Tako vsaj trdi Bryan. Je zdravilo res sprožilo ravno nasprotne učinke od pričakovanih? Je Bryanovo telo namesto pomladitve doletelo prehitro staranje ali pa gre le za izgovor, ker je bioheker kljub vsem naporom pridobil nekaj bolj zrelih potez? Napaka, ki jo priznamo, je lahko tudi priročni izgovor za neuspeh. A ne prehitevajmo in sprejmimo Bryanove razloge. Ne nazadnje se fant žrtvuje za nas, če odmislimo tiste "nekaj" koristi, ki mu jo prinese komercialni, pomlajevalni program Blueprint. 

    " V preteklih štirih letih sem sodeloval z ekipo medicinskih strokovnjakov, ki so poskušali ustvariti najboljši zdravstveni protokol na svetu. Preizkušali smo eno najbolj obetavnih eksperimentalnih zdravil za upočasnitev staranja, rapamicin. Izkazalo se je, da je zdravilo pravzaprav pospeševalo staranje," je izjavil na videu. 

Kolekcija dolgožitnih izdelkov. Podpri svoje zdravje,
kjerkoli in kadarkoli.                   Sl. vir: BlueprintBryanJohnson

    Ja, Bryan Johnson se je očitno nekoliko postaral. Pazljivemu opazovalcu to ne uide, ko gleda njegove novejše fotografije. In kriv naj bi bil rapamicin. Droga, ki jo je jemal pod strogim nadzorom zdravnikov z namenom, da upočasni leta. Kdo se je torej zmotil oziroma kako dobro sploh poznamo delovanje snovi, ki sodi med učinkovite imunosupresive? Če sledimo Bryanovi razlagi, ne prav dobro!

    Rapamicin, znan tudi kot sirolimus, uporabljajo za utišanje imunskega sistema, da ne prepozna tujka v telesu in ne sproži zavrnitve presajenega organa. No, kot pravijo poznavalci, je zdreavilo dvorezni meč. Na eni strani preprečuje presaditveno krizo in z njo telesno smrt. Po drugi pa prav telo, ki ga rešuje, spravlja v neprijetno stanje, saj se njegova ogroženost zaradi slabšega delovanja imunskega sistema, krepko poveča(2). Rapamicin, natančneje bakterijo Streptomyces hygroscopicus, ki biosintetizira makrolidne molekule(3) so odkrili na začetku sedemdesetih let (1972) prejšnjega stoletja, ko so analizirali vzorce zemlje iz neke jame na Velikonočnem otoku Rapa Nui. Ime je dobil po omenjenem otoku.

    Domnevo, da bi bilo zdravilo lahko uporabno tudi pri zdravljenju staranja oziroma njegovega upočasnjevanja, so postavili slaba tri desetletja kasneje (leta 2000). Rapamicin so preizkusili na črvih, kvasovkah, vinskih mušicah in miših ter opazili njihovo znatno podaljšanje življenja. Tehtnica na stran dolgožitne droge se je prevesila, ko so opravljali poskuse na 20-mesečnih miših. Ta starost naj bi bila nekje na ravni človekove upokojitvene dobe. Tri mesece so miši hranili z majhnimi odmerki in jih prepustili njihovemu običajnemu staranju. Tiste, ki so uživale rapamicin, so v povprečju živele dva meseca dlje; ena od belih živalc pa je poginila celo v zreli starosti 44 mesecev, kar ustreza 140 letom človekovega življenja. Laboratorijske miši običajno poginejo pri povprečni starosti 30 mesecev. 

Rapamicin, kemična struktura. Veliki obeti,
kratki poleti! 

    Bryanova zdravniška skupina se je na osnovi spodbudnih podatkov odločila, da vpliv rapamicina na dolgožitje neposredno preizkusijo na Bryanu samemu, kljub temu da je dobro poznala stranske učinke. Menili so, da bi morda lahko s pravim, izjemno majhnim odmerkom le sprožili učinke, ki so jih raziskovalci ugotovili pri laboratorijskih primerkih. Seveda presnovnih procesov, ki jih sproži rapamicin pri človeku niti približno niso poznali. Svoje ugotovitve so zgolj uprli na sklepanje in prepričanje, da bodo z rednim pregledovanjem bioloških označevalcev (markerjev) iz krvi, urina in blata ter merjenjem fizioloških parametrov(4) in spremljanjem počutja in izgleda lahko pravočasno povezali dogajanja, ki jih sproži imunosupresiv v telesu. A očitno so jih posledice prehitele!

    Bryan sam je pojasnil, da ni opazil nekih posebnih koristi, medtem ko so se neželeni učinki začeli kopičiti:

"Dobil sem afte v ustih, in ranice se niso dovolj hitro celile. Krvne preiskave so pokazale na motnje holesterola, nekoliko se je dvignila glukoza v krvi. Najbolj boleče pa je bilo, ko sem zaznal povišan srčni utrip v mirovanju. Slednji je zame najbolj pomemben biološki označevalec. Spremljam ga vsak dan, ker najbolj vpliva na kakovost mojega spanca"

Kljub vsemu so bila potrebna domala štiri leta, da je dojel dejansko škodo, ki mu jo je povzročil rapamicin. A kot pravi sam, je kljub vsemu vztrajal, saj je bil pripravljen na kompromis, ki naj bi jih predstavljale koristi za dolgožitje samo. 

    Po mojem neprepričljiv in iz trte izvit izgovor. Kdo le je pripravljen prenašati različna nelagodja, ki neposredno vplivajo na počutje, zaradi nekih abstraktnih, neoprijemljivih obetov v prihodnje?

Transplantacijska kirurgija. Hkrati rešuje in zaznamuje
paciente z oslabelim imunskim sistemom, ki ga 
povzroči jemanje imunosupresivov. 

Sl. vir: IndianapolisBusinessJournal

    Za nas so vsekakor pomembnejše ugotovitve, ki so sledile razhodu z rapamicinom. 

"Raven glukoze v krvi se je znižala, holesterol je bil zopet znotraj običajnih vrednosti in okužbe mehkih tkiv ter ranice so izginile. Neželeni učinki so bili dejansko posledica rapamicina!" Je izjavil v videu. 

No, nekaj slabe vesti, predvsem pa dvomov kljub temu ostaja. Si je z jemanjem zdravila, ki ga strogo uporabljajo za utišanje imunskega sistema ob presaditvi organov, nakopal kakšno drugo težjo bolezen, katere povzročitelji so izkoristili telesno neodpornost in se ugnezdili? 

"Največ pomislekov smo imeli glede raka," nadaljuje v videu Bryan. "Rapamicin namreč zavira imunski sistem in hkrati tudi celice ubijalke, NK(5), ki so zaenkrat za organizem najbolj učinkovit naravni odgovor na napad tumorskih celic"

    Iz preproste logike na osnovi induktivnega sklepanja se je rodilo prepričanje, in kot je pokazal Bryanov primer, napačno! Človek očitno ni miškolin, in dolgožitni procesi pri velikih živalih, z razvitim imunskim, nervnim in zapletenim presnovnim sistemom, delujejo precej kompleksno, izidi pa so lahko bistveno drugačni. Vse kaže, da potrebujemo še mnogo volje in raziskav, da bomo lahko proučili vse encimske kaskade, spodbujene z genskim izražanjem, da jim določimo mesto v sistemu, ki mu pravimo življenje. 

Pojasnili!

Kalorično omejevanje

Staranje je kompleksni proces, ki je posledica različnih medsebojno povezanih dejavnikov na molekularni, celični in sistemski ravni organizma. Dejavniki staranja oblikujejo kompleksno mrežo interakcij in na spremembe organizma vplivajo hkrati in celovito. 

Dosedanje raziskave so pokazale, da kljub temu lahko proces upočasnimo in sicer s kaloričnim omejevanjem. Zmanjšan vnos kalorij posredno vpliva na presnovne spremembe. Te se pokažejo kot izboljšanje celične energije, vzdrževanje genomske stabilnosti, učinkovitejše popravljanje DNK, uravnavanje vnetij in drugih sistemskih učinkov znotraj organizma.

Znanstveniki raziskujejo več različnih pristopov pri doseganju najboljših učinkov kaloričnega omejevanja. Najpreprostejši, vendar prav tako dober fiziološki izid dosežemo z revnejšim vnosom kalorij v telo, z manjšimi obroki in občasnim postenjem. Do podobnega, če ne celo nekoliko boljšega uspeha pa pridemo tudi, če v celicah ustvarimo vtis kaloričnega pomanjkanja, čeprav prehranskih vnosov nismo zmanjšali. Omenjeno prevaro, ki vpliva na celično presnovo dosežemo s pomočjo zaviranja signalne poti mTORC1. Celice nenehno sprejemajo informacije o pomanjkanju hranil, čeprav jih je dejansko dovolj. Sprožijo zaščitne in vzdrževalne ukrepe, ki so povezani z dolgoživostjo. Iz anabolnega, graditeljskega režima, preidejo v fazo varčevanja in popravljanja poškodb, v katabolitno delovanje oziroma v razgradnjo in obnovo. 

Z zaviranjem mTORC1 spodbudimo avtofagijo in mitofagijo (odstranjevanje poškodovanih mitohondrijev), izboljša se občutljivost na inzulin, zmanjša se sinteza beljakovin in lipidov. Na kratko, celice se očistijo toksičnih razpadov in vzpostavijo okolje za optimalno delovanje in krepitev vitalnosti organizma. 

Napačna predpostavka

Rapamicin sodi med molekule z makrolidno strukturo. Za omenjene molekule je značilno, da imajo različne biološke učinke, od antibiotičnega delovanja (eritromicin) do imunosupresivnega in protiglivičnega delovanja (rapamicin). Vendar kot lahko sklepamo pri rapamicinu, so učinki tovrstnih zdravil še vedno premalo raziskani oziroma imajo pogoste nezaželene stranske učinke. Recimo, pri rapamicinu so tako ugotovili pogoste presnovne motnje, kot je visok holesterol, otekanje tkiv, okužbe mehkih tkiv, težave pri celjenju ran … Omenjene probleme poskušajo reševati s predpisovanjem manjših odmerkov in s pravočasno zamenjavo zdravila. 

Verjetno rapamicin dejansko zavira delovanje signalne poti mTORC1, a hkrati zavira tudi signalno pot mTORC2, ki pa ima ključno vlogo pri preživetju celic in citoskeleta. Torej se želeni učinki, ki jih dosežemo z omejevanjem ene signalne poti najmanj izničijo, ker hkrati zaviramo tudi signalno pot, ki naj bi pospešila razgradnjo in obnovo, pomladitev celic. A kot je pokazal praktični preizkus štiriletnega jemanja rapamicina, škodljivi učinki krepko prevladajo nad koristnimi. Namesto celičnega čiščenja, razgradnje in pomlajevanja, je izid pospešeno celično staranje.

Kot kaže Bryanova izkušnja, smo z rapamicinom očitno šele dobro stopili na pot znanstvenih paradoksov dolgožitja. 

Navedki!

(1) 'Dolgožitje' je skovanka besede iz 'dolgo' in 'žitje'. Slednja je sinonim za življenje. Torej dolgo življenje. Domala vsi avtorji angleško besedo 'longevity' prevajajo v slovenščino kot dolgoživost. Sam sem se odločil za 'dolgožitje'.

(2) Oslabljen imunski sistem se namreč mnogo slabše odziva na številne povzročitelje bolezni, kot so bakterije, virusi, glivične in druge okužbe. Predvsem pri višjih odmerkih rapamicina je to najpomembnejši stranski učinek. Upočasni se celjenje ran in poškodb in poveča tveganje za nekatere vrste raka. Prav tako oslabljen imunski sistem ne bo ustvaril primerne zaščite telesa po cepljenju.

(3) Makrolidi so skupina naravnih ali polsintetičnih spojin. Mnogi makrolidi so znani kot antibiotiki, npr. Eritromicin, azitromicin, ki delujejo proti bakterijam. Čeprav je rapamicin strukturno makrolid, se v klinični praksi ne uporablja kot antibiotik. Najpogosteje ga predpisujejo kot imunosupresiv pri presaditvi organov, redkeje zaradi njegovega protiglivičnega delovanja, potekajo pa tudi poskusi z manjšimi odmerki, v katerih proučujejo morebitni vpliv rapamicina na življenjsko dobo. 

(4) Fiziološki parametri: To je širok izraz, ki zajema vse merljive lastnosti normalnega delovanja živega organizma. Vključuje krvni tlak, srčni utrip, telesno temperaturo, mišično dejavnost, dihalno frekvenco, možgansko delovanje in še mnogo več. Pojasnilo Google, UI Gemini.

(5) NK celice so pomembni del imunskega sistema, ki deluje kot prva linija obrambe proti okuženim in rakavim celicam. So vrsta citotoksičnih limfocitov, ki so ključni dejavniki prirojenega imunskega sistema. Drugače kot T-celice in B-celice, ki so dejavniki prilagojenega imunskega odziva, NK (natural killer cells) - naravne ubijalske celice) celice ne potrebujejo dodatnega spodbujanja občutljivosti ali sporočil posebnih signalnih antigenov, da bi sprožile svoj citotoksični mehanizem.