Življenje po mojem okusu
Samo pomahal mi je. Od daleč. Rekoč, vidiva se jutri. Lahko tudi pojutrišnjem, mogoče enkrat v prihodnosti. Naključja so odmerjala najina srečanja. Ostalo je imel strogo načrtovano. Le čudil sem se lahko, kako mu vse te odmerjene rezine dneva ne uničijo počutja. Zakaj ga ne najdem v kakšnem kotu s strtim pogledom, ko išče lasten odmev po prostoru.
"Že dolgo nisem več stvar," mi je dejal pred časom. Očitno me je prebral, zalotil v tavanju, kako iščem neko preteklo podobo, kako lebdim med spominom in prenovljenim JAZOM nasproti sebe.
"Ja, že dolgo nisem več stvar, predmet, reč, objekt, blago, napravica, če že hočeš," se strmo zazrl vame in dopustil molku, da nadaljuje naštevanje. Dobro je vedel, da ne razumem, kako se tako lahkotno nosi z leti. Kako si ne dopusti dopovedati, da je prišel čas obračuna, zaupni dvogovor z nravnostjo, s pomisleki in premisleki, ki vrejo na plan v zatonu življenja. Iskal je nekaj novega. Še vedno je brskal za neznanim v upanju, da končno le odkrije, česar se bo lahko čvrsto oprijel in kot tisti Srečni Luka iz risanke izginil v sončnem zatonu.
Očitno mu je uspelo? Našel se je, in kar naenkrat ni imel več časa za vsakodnevno družno spremljanje urnih kazalcev ter razpravljanje o starih vesteh. Hitel je, kot bi ga sam vrag gnal po ganku neznane domačije. Hitel je in postavno, mladeniško preskakoval vrzeli, da ga ni bilo mogoče dohajati.
Ob tej njegovi vihravosti sem se naenkrat zalotil ujetega. Preveč zvestega vsajenim predsodkom, preveč podobnega negibni, togi gmoti, katero drugi upravljajo.
"Življenje ni premočrtno" mi je navrgel ob priliki. Prepoznal je tesnobo, ki jo je pred časom po vsej verjetnosti izkušal tudi sam. "Je vesolje! Tisto brez začetka, tisto brez konca. Zato je popolnoma vseeno, v katerem koordinatnem, gravitacijskem polju se znajdeš." Se smejal in me zbadal med rebri. "Da smo ljudje zgolj barke, ki nas nosi po nemirnem morju, da si prej, ko ne zaželimo bonace, je nesmisel."
"Av!" Sem se lahko zgolj odzval na vnovični sunek med rebra.
"Ja, natančno to. Čutiš, kako te iznenadna bolečina, no niti ni bolečina, je bolj neprijeten dregljaj v občutljivo mesto, vrže iz udobja. In precej ti je lažje. Bolj polno zadihaš, da podpreš vznemirjenje, ki se te je lotilo." Ponovno je iztegnil kazalec v smeri reber. Se zasmejal, ko je videl, kako sem se zdrznil kot kateri izmed Pavlovih psov. "Zdaj veš, bolje rečeno čutiš, da tudi ti nisi predmet, stvar. Da imaš vse, kar potrebuješ za ukrepanje. Bodi radodaren in prepusti drugim, da se starajo, tudi na mesto tebe," še navrže. Že je bil na drugi strani ulice in trkal po velikem izložbenem steklu. "Odslej me najdeš na tem naslovu. Tu bom udejanjal svoje drugo življenje. Tisto po mojem okusu!"
 |
| Z upokojitvijo se pravzaprav osvajanje vesolja šele začne, če se ne sprijaznimo s stereotipnimi predstavami o koncu življenja. Sl.vir: Space.com |
Očitno se nihče še ne zaveda dobro, kaj se pravzaprav dogaja znotraj demografske slike. Ne ne mislim le na Podalpsko domačijo, ampak na svet kot celoto. Če bi vodilni politični demagogi, ki lahko dihajo zgolj v poplavnem valu javnosti, razumeli, kakšne izzive pravzaprav prinaša staranje prebivalstva za prihodnost človeštva, bi najmanj dvakrat premisli obljube, preden jih izrečejo. Gledano globalno, se bo precej okrepil javni spomin, ker se bo bistveno podaljšala tudi absolutna življenjska doba. Starudije, starci, starejši, seniorji in seniorke ali kakorkoli bomo že poimenovali ljudi po petinšestdesetem, postajajo prevladujoča interesna skupina. No, na zunaj tega še ne moremo zaznati, ker se pravo organiziranje na vrhu življenjske piramide šele začenja. Čez dobrih 20 let pa bo proces že toliko utečen, da bodo marsikateri parlament vodile krepke starke in starci. Zaenkrat o zdravljenju starosti bolj govorimo, kot pa to doživljamo. A napovedi vedno bolj številnih zagonskih in tudi že uveljavljenih podjetij, ki se ukvarjajo s pomlajevanjem, so vedno bližje napetim brstičem, ki bodo zdaj, zdaj vzcveteli.
 |
| S staranjem prebivalstva se praktično znižuje tveganje za vojaške spopade. Sl. vir: Firstpost |
Svetu se torej vsekakor obeta, da bo krenil na bolje. Starejših, ki bodo iskali priložnost, da obnovijo in popravijo življenjsko zgodbo, dejansko postanejo modrejši, bo zmeraj več, obratno sorazmerno z njimi pa bo vojakov, ki bi krvaveli za domovino, vedno manj. Le poglejmo Rusijo in Ukrajino. Državi, ki se zaradi vojne hitro starata, in če se bo besnenje na evropskem Vzhodju nadaljevalo s trenutno srditostjo, bodo le še droni in topniški izstrelki rezali nebo, ker bo vojakov zmanjkalo za kakšen resnejši napad. Pa ne da bodo vse pobili v medsebojnem obračunavanju. Tisti, ki postajajo godni za vojaško službo, se bodo preprosto izselili, prestari za tekanje in premetavanje po bojišču, pa bodo puške potisnili v kot.
Čas vojni, raboti mladih, ni naklonjen, starejšim pa vedno bolj. In česar sedanja naduta politična zavest ne zaznava, bo čez leta še kako občutila. Zagovorniki starostne degradacije, predstavniki tako imenovane "generacije na vrhu" namreč že stopajo po poti, ki jo poskušajo z ukrepi, kar najbolj otežiti oziroma skrajšati. Zaradi finančne vzdržnosti, trdijo, si bo trajno odžagala vejo proti kateri pleza.
 |
| Delež starejših v političnih vodstvih raste. Sl.vir: MangaloreToday.com |
Le kam v preteklost so zagledani politični intriganti, da ne vidijo, da starost, ki prihaja, ni ista od te, ki jo živimo danes? Da bo verjetno marsikateri dom za ostarele treba spremeniti v pomlajevalni inštitut; in to prav kmalu. Nekje na svetu se do neke mere povratni biološki procesi že dogajajo, in tudi prepričanje, da življenje ni le enosmerna ulica, počasi razžira skorjo tisočletnega okostenelega razmišljanja. Torej, pokojninska reforma ne more in ne sme biti samo aktuarsko(1) preračunavanje, ampak je lahko edino platforma nove življenjske paradigme starostnega odraščanja.
Bomo zaradi stare šole politične ekonomije zafrknili tudi sodobno gospodarjenje le zato, ker ne vemo oziroma ne znamo speljati energijskih tokov mimo finančnih ustanov? Pri družbenih zadevah namreč nikoli ne gre le za denar, ampak prej za vzdrževanje medgeneracijskih energijskih pretokov oziroma za iskanje odgovora, kako po najkrajši poti speljati največ vode na mlinsko kolo, da bo pelo tisto znano Župančičevo:
"Od štirih do ene,
od štirih do ene,
so zarje rumene,
so trate zelene,
od štirih do ene,
vodá nam kolesa, mehove nam žene …"
Denar je izključno lahko le posledica pametnega načrtovanja delovanja družbe, da bo sposobna spodbujati uspešen in učinkovit gospodarski razvoj, ne pa smoter delovanja samega! Je nagrada, ne pa moneta preživetja!
 |
| So zarje rumene, spet puha nam meh, kljub letom žanjem življenje. Sl. vir: Svet24 |
Ja, tokrat imamo enkratno priložnost, da ujamemo razviti svet in enkrat že prihitimo tisto tako opevano Švico, po kateri se na vsak način hočemo zgledovati. Pregledati in izračunati moramo zgolj gibanja in stroškovne tokove "srebrne ekonomije", da bomo znali napovedati, v katera gospodarska in družbena področja se splača obilno vlagati. In se razume, trenutno polnjenje in praznjenje pokojninske blagajne po načelu iz rok v usta, se mora takoj končati. Ker ne gre za denar, ampak za energijo, ki mora spodbuditi gospodarsko in družbeno rast. Spiralno gospodarstvo namesto žrtja roke, ki nas hrani.
Spiralno gospodarstvo je sicer na neki način podobno ekonomiji obsega, vendar je njegova dinamika izključno usmerjena na neprenehno dograjevanje izdelkov in storitev. Je podobno, če ne, kar identično temu, kar počnejo informacijski tehnološki giganti danes (Apple, Google, Microsoft, Oracle …). Zaslužek ustvarjajo z izobraževanjem trgov in njihovim prilagajanjem na ponujene izdelke, ne pa z množico artiklov in storitev, o katerih neodvisno odločajo potencialni uporabniki, potrošniki. Spiralno gospodarstvo je vzgoja, trgovina prepričanja! Pri spiralnem gospodarstvu se dobiček ustvarja na ravni pričakovanja, in sicer kot rezultat prepričanja:
 |
| Starost, ki prihaja, ni ta, ki jo živimo danes! Sl. vir: Livia-Health&SeniorLiving |
"Kaj res oča, potrebujete nov voziček? Dajte no, s to napravo in minimalnim telesnim posegom, vas znova spravimo na noge. Za nemoteno gibanje morate le vsakega pol leta posodobiti krmilnik. Preprosto, kajne? Naj vas nikar ne skrbi, da boste pozabili ali ne boste vešči opravila. Prav ta naprava vas bo sama opomnila in naučila postopkov. Za večjo mentalno in telesno vitalnost pa lahko obiščete tudi katero od naših hiperbaričnih središč, da zavrtite urne kazalce nekoliko nazaj."
Dobri obeti prinašajo dobre zaslužke. Denar vlagateljev! Še preden sta izdelek ali storitev sploh na trgu. Spiralno gospodarstvo vrednoti zamisel, klasično pa nenehno tehta med tveganji in jamstvi!
 |
| Spiralno gospodarstvo, naložba v izboljšave in dosežke. Sl. vir: YouTube |
Razumljivo, da se mora tem novim pogledom na ekonomsko resničnost prilagoditi tudi človek, še posebej, če se bosta njegova povprečna in absolutna starost podaljševali. S trenutnimi nazori, ki se ohranjajo znotraj nazadnjaške miselnosti, tudi domače, sta starost kot pojav in staranje kot proces gospodarsko, pa tudi socialno, nevzdržna. Drugače tudi ne more biti, kljub vsemu priseganju na humanistično dediščino, ko pa na človeka še vedno gledamo kot strošek. Bodisi v njegovi dobi odraščanja, polne zaposlenosti, po upokojitvi. In dokler bomo življenje ter življenja ocenjevali skozi stroškovna očala, ne pa kot vlaganje v naložbo, bo, kot je.
Dovolimo si le majhen odmik in pomislimo, koliko družba vlaga v ljudi v vseh obdobjih njihovega življenja. Pa ne mislim zgolj na sredstva za izobraževanje ali usposabljanje za višje kompetenčne ravni, ampak tudi na naložbe za boljšo telesno in psihično vitalnost. Z drugimi besedami, koliko družba vlaga v izboljšanje človekovega delovanja. Človek je namreč lahko strošek, prisesan zdaj na te zdaj na one jasli. Lahko pa na človeka gledamo tudi kot na mentalno somatsko osnovo, ki jo je treba nenehno izpopolnjevati in dograjevati oziroma izboljševati z različnimi tehnološkimi in tehničnimi pristopi.
 |
| Igro evolucije postopno prevzema človek v svoje roke in s pomočjo bioinženiringa in bionike gradi dolgožitje. Sl. vir: RevijaZaMojeZdravje |
Pustimo tehnicistične in tehnokratske očitke ob strani in si odgovorimo na preprosto vprašanje: Kaj se vse to že ne dogaja? Kaj nismo že zdavnaj prestopili v obdobje kibernetičnega humanizma(2), ko leta niso več toliko pomembna, ampak psihološka in telesna nadgradnja, s katero človeku omogočamo, da se kosa z najzahtevnejšimi življenjskimi izzivi in priložnostmi tekom celega odraslega življenja? In kako le na takšnega človeka lahko gledamo drugače kot pa na naložbo najvišjega ranga! Kljub vedno pogostejšemu medicinsko-tehničnemu poseganju v človeško organsko strukturo, moramo nenehno imeti pred očmi, da ne delamo stroja, ampak zgolj zmogljivejšega in srečnejšega človeka!
Zaznamka!
Komentarji
Objavite komentar