OF, pluralna dediščina samobitnih in svobodoljubnih rodov
27. april je praznik s priokusom. Nekoč je bil to dan Osvobodilne fronte. Danes je dan upora proti okupatorju. Kako nedoločeno, kako spolitizirano. Praznik, no vsaj ime, so domači politiki spremenili v gnili kompromis vseobsežnosti, kot da se upora niso lotili le najbolj pogumni in svobodoljubni iz vrst kulturnikov, krščanskih socialistov, komunistične partije, sokolov, kot da ni šlo v prvi vrsti za kulturni boj in ohranjanje pluralnih izročil, h katerim je že vse od Primoža Trubarja in marčevske revolucije leta 1848 težila nastajajoča slovenska družba. 27. april je praznik s priokusom. Kulturni in pluralni pomen nažira spopad za oblast, fronta enoumij. Vleče se vse od nekdanje zveze komunistov do današnjih "domoljubnih" nacionalistov, ki sebe imenujejo državotvorni.
![]() |
Osvobodilna fronta, pluralni izvor pravega nacionalnega značaja slovenstva
Sl.vir: ZZB
|
Kakorkoli že gledamo, je 27. april praznik slovenstva, še posebej kulturnega izročila, ki se je oblikovalo skozi lasten jezik in ustvarjalnost ljudi v Podalpski domačiji. Prav ta nepretrgana kulturna vez, prepojena s samobitnostjo in svobodoljubjem, je tista, ki nas povezuje, Slovence in druge, živeče na skupnem prostoru. To je tista vez, ki ji lahko rečemo izvorna državotvornost in kulturno ministrstvo, si edino zasluži naziv državotvorno. Vsa druga so zgolj nacionalni servisi, sicer pomembni, a za obstoj naroda ne tako ključni. To je namreč večkrat potrdila tudi naša nacionalna zgodovina.
Slovenskost, nacionalna, ne zgolj narodna lastnost se je oblikovala v jedrih drugih držav, drugih nacionalizmov. Iz ječe narodov, je nista izvlekli ne vojska ne policija, ne tovarne soimenjakov, kaj šele bojno nastrojeni domoljubi, ker ni bilo ne enih ne drugih. Slovenstvo je pravi fenomen za sodobne psihosocialne raziskave. In Osvobodilna fronta je bila edinstven primer organiziranja ljudstva, še zdaleč ne le vojakov, v takratni razkrajajoči Evropi.
Če samo pomislimo, kako uspešno je bilo delovanje naroda v ilegali. Med razkosanimi mejami, ovitimi z bodečo žico, so se udejanjali kultura, gospodarstvo, zdravstvo, šolstvo, skrb za revne in uboge, da je sploh lahko vznikla vojska. Slednja namreč potrebuje logistično podporo. Brez nje je le slamnato strašilo sredi polja, ki ga prej ali slej razdrejo vrane. Brez nje je partizanstvo, odvisno od velikih iger tujih interesov. A narod je takrat, ko so že zasedali veliki trije, Roosevelt, Churchill in Stalin, imel lastno vojsko. Z vsako ofenzivo je postajala močnejša in država v ilegali vedno bolje organizirana.
Namerno pozabljamo na te odlike samobitnosti in svobodoljubja, čeprav so se v našem primeru pokazale kot najmočnejši povezovalni sili, poleg pisane in govorjene besede, poleg upodabljajoče umetnosti, poleg ostale ustvarjalnosti, seveda. A vse ostalo je bilo vsekakor gnano iz neke duše, mogoče pred tisočletji zapisanega uroka, mogoče skozi gensko epigenezo posredovane uporniške in trdožive volje.
![]() |
Avstroogrska, ječa narodov, v kateri sta se pretežno oblikovala nacionalna samobitnost in svobodoljubje.
Sl.vir: Wikipedija
|
Leto 1991 je bil vsekakor preobrat v nacionalnem pomenu. Čeprav se je v glavah ljudi dejansko zgodil že mnogo prej, kot je pokazal plebiscit, mu je bilo treba vsekakor vtisniti tudi simbolni značaj. In zato je leto 91 tako pomembno. Dobili smo ustavo, himno grb in zastavo in združno smo se uprli skupni usodi, ki se je zapečatila v balkanskem kotlu. Danes pravijo, da sta za omenjeno dejanje samobitnosti in svobodoljubja zaslužni vojska in policija. Kako izkrivljeno zaznavanje. Porodilo jo je posamično samoljubje, ki hoče sebe vpisati med narodne heroje dežele. Nekateri, recimo celo trdijo, da smo leta 1991 sprejeli celo nove vrednote, kar seveda ne drži. Smo pa z ustavo uzakonili tiste, ki so že dolgo klile v nas oziroma smo zaradi njih prihajali v vedno bolj pogoste spore z drugimi republikami in narodi na območju nekdanje skupne države.
Le posezimo po naši ustavi, temeljni listini družbenega dogovora. V drugem odstavku 3. člena nedvoumno piše, da ima v Sloveniji oblast ljudstvo. Ne narod ne kdo drug, še manj neka vlada sama zase. Ljudstvo je prebivalstvo Slovenije, ne posamezen narod ali etnija in njegovi poslanci v državnem zboru so neodvisni oziroma niso vezani na nikakršna navodila.
A le poglejmo, kaj se resnično dogaja. Pod izgovorom uničujoče epidemije, za katero je vedno bolj očitno, da je za večino celo milejša od gripe, si je neka klika na vladi prigrabila oblast. V najtežjih obdobjih, tudi v vojnah, so delovale predstavniške ustanove in so se iskala pluralna soglasja, danes, pa si nekakšen politični lobi polasti svete pravice pod izgovorom skupne varnosti, to je, razsoja v imenu tistih, ki imajo oblast in se pravi ljudstva. Obda se z nedostopnim zidom in novinarje nažene v studie. Pravijo, da na ta način komunicirajo z javnostjo, čeprav ji dajejo zgolj navodila in ukaze. Podvrgli so si zakonodajni aparat, državni zbor in postali neomejeni v lastnem prepričevanju, predvsem služiti sebi.
![]() |
Plapolanje simbolov je zaključno dejanje dolgotrajnega državotvornega procesa, ki ga pri Slovencih poganja predvsem kulturno izražanje.
Sl.vir: NoviGlas
|
![]() |
Kolesarji, v glavno mesto poskušajo ponovno pripeljati življenje, ki ga je iz njega izgnala totalitarna oblast.
Sl.vir: NovaTV
|
![]() |
2. odstevek 3. člena: V Sloveniji ima še vedno oblast ljudstvo Sl.vir: Finance |
In vsem skupaj želim emocionalno razgiban, radosten in vznesen dan Osvobodilne fronte, pluralne dediščine samobitnih in svobodoljubnih rodov!
Komentarji
Objavite komentar