Beg iz gravitacijskega območja staranja
"Kako, pravite, da nimate zame tiste tabletke, ki bi mi navrgla še leto ali dve?"
"Žal mi je, ampak točno tako," se je zganila za mizo bela halja in se zazrla kot čaplja v ribnik skozi okno na drugo stran ceste. Tolikokrat je pogledoval tja čez, da bi uzrl mladenko, kjer jo je nekajkrat videl mimogrede. "Zanimivo, kako naključja postanejo obsedenost. Tudi življenje je neke vrste naključje, saj nikoli ne veš, kako se bo iztekel dan," je modroval pri sebi. Se znova ozrl na izgubljeno silhueto, sključeno na stolu, kako leze pod mizni rob. Nič obetavnega zgrbljenemu pod njim ni mogel postreči, in na neki način mu je bilo žal, da so ga toliko mesecev trpinčili, preiskovali, dobesedno prikovali na ustanovo. Mu verjetno z neprijetnimi in nadležnimi preiskavami vzeli polovico življenja, ki mu je sploh ostalo.
"Lahko vas podvržemo trpečemu zdravljenju, vas postavimo v pekel neznosnega upanja, mrzličnega pričakovanja … Saj veste, na kraju, ko boste potrebovali največ moči, boste psihično strti, betežni, onemogli. Sami se odločite!" Ni pričakoval, da bodo slabe napovedi spremenile mučno vzdušje. Toda moški pod mizo se je znova zravnal. Bledico je preplavila rožnatost, roke so postale živahne. Odpirale so se proti prostoru, zdravniku, kot da bi sipale iz nevidne vreče sreče. Oči so se ujele, obraza govorila. Prvi začudeno, drugi vzneseno:
"No, verjetno imate popolnoma prav, če moj položaj oceniva z vašega zornega kota. Z vidika doktrine, predpisov, ne nazadnje tudi zavarovalnice in same ekonomije zavoda. Toda, če pogledava stvari drugače; reciva, da se je tumor pojavil kot izraz moje ujetosti v okoliščine in odnose, iz katerih si močno želim pobegniti že več let, je smrt le eden izmed možnih pobegov. Obstojijo pa tudi drugi, in z vašo pomočjo bi rad odkril, kateri. Katere so še možnosti za ponovno vzpostavljanje telesnega, predvsem pa duševnega lagodja? Kaj še obstoji oziroma kaj mi stoji na poti osvoboditve notranjih pritiskov, balasta, ki me hoče pokopati pod težo mnogoterih, nezavednih izkušenj? Poimenujmo jih kar programirano umiranje. Sem res le pacient ali nekdo, ki mu je bolezen zgolj sredstvo, da se osvobodi tesnobe, nezdravih odnosov in življenjske monotonije?
Zdravnik je le nemo opazoval, ta nenadni preporod pred seboj. Bolščal je v človeka in pričakoval, da se bo z zanikanjem spravil nadenj. Z očitki, da so verjetno kaj spregledali, površno interpretirali, da ravnajo preveč samodejno, kopitno in da za resničnega človeka nimajo nobenega pravega posluha. A ne, moški, zdaj sta si stala pokončno, nasproti, drug proti drugemu, je bolezen sprejel. Čeprav s prepričanjem, da je samo telesni izraz njegovega hrepenenja, da se osvobodi dušeče vpetosti v žrtvovalni krog, kjer mora izžet kloniti za koristi nastopajočega rodu.
"Ne dohtar, ne bo šlo; predvsem se ne bom, četudi prirodna logika to zapoveduje, umaknil zaradi nekakšnih predsodkov mlademu življenju. Sploh kdo pomisli, da se tudi slednje stara in bo moralo prej kot ne oditi, da sprosti vire, službe, stanovanja, prostor v parkih, toplicah, na računu za elektriko, kanalščine, na YouTubu, v domu za ostarele, pod toplim soncem ne nazadnje …? Čemu le, dohtar, bi se moral zvrniti pod bremenom pričakovanj generacije, ki je prepričana, da prihaja njenih pet minut? Mislim, da je skrajni čas, da se iztrgamo iz čeljusti primitivne živalske farme, na kateri se hranijo s trupli svoje vrste. Saj smo vendar ljudje, bitja z zavestjo. In če tu zame ne bo potrebne hrane, si jo bom izsekaval kje v ledu na severu! Vem, kaj mi govori tumor. Dobro vem, kaj mi sporoča, in za boga, poslušal ga bom! Osvobodil bom njega in sebe!
 |
| Staranje in bolezen nista več samoumevna procesa. Vedno več energije, znanja in sredstev se vlaga v preseganje naravnega biološkega poteka. Sl. vir: AI DALL.E |
Človeški rod je še vedno kot vrsta le del žrtvovalnega kroga, kjer si višje razvite vrste podrejajo in hranijo z nižje razvitimi. No, v končni fazi je tudi človek zgolj hrana. Krmi zemljo, mrhovinarje, podgane, plazilce, insekte, mikrobe …, čeprav šele po svoji smrti oziroma s svojimi odpadki. In če hoče, da se kaj spremeni, mora izstopiti iz omenjenega kroga bioloških preobrazb. Dolgoživost verjetno ni končni odgovor, je pa začetek inteligentnega procesa, pri katerem moramo dobro premisliti, se bomo pridružili bogovom, nesmrtnim ali pa si bomo še naprej delili mesto znotraj požrešne zemeljske ekonomije! Je lažje kloniti z glavo v smeri sile teže ali se s pospešeno hitrostjo iztrgati gravitacijskemu prijemu in naseliti oddaljene svetove? No, za prvo že imamo na voljo vsa potrebna orodja, krampe, lopate in drugo spremljevalno dekoracijo. Za iztrganje iz težnostnega objema je pomembna ubežno hitrost oziroma "Escape Velocity", kot ji pravi Aubrey de Grey. Dosegli jo bomo z uporabo mnogih znanj, ki jih razvijamo šele nekaj zadnjih desetletij. Žalostno, a zaenkrat smo si že neštetokrat dokazali, da je lažje ubežati planetarni privlačnosti kot se iztrgati iz objema predsodkov, vgrajenih v nas skozi generacije.
 |
| Staranje zaznamo s telesnim in umskim propadom. A velikokrat gre za predsodek, zaradi katerega se po nepotrebnem izločimo iz skupnosti in vstopamo v vrste pred ambulantami. Sl.vir: Neuroscience |
Ključno za našo prihodnost nikakor ni, da sprejmemo biološko usodo sobivajočih vrst in se še naprej oklepamo namišljenega "božjega načrta", s tem ko priznamo končnost kot svojo usodo in vrhovnega sodnika nad njo. Za to ne potrebujemo kakšnega razvoja, še posebej ne na zavestni ravni; mogoče le še nekaj filozofske izbrušenosti, da se bomo lažje predali tesnobnemu objemu minljivosti, ko pride čas. Ne smemo prezreti, da imamo drugače kot ostale zemeljske vrste precej razvito zavest, precejšnje sposobnosti učenja, razmišljanja in ustvarjanja. Zato je še kako pomemben trenutek, ko svet znanstveno pospešuje, da prevrednotimo smotre in cilje in se za vedno odpovemo stihiji, ki nas dela tako bolezensko krhke, ne nazadnje tudi umrljive. Čemu le bi še naprej vztrajali, da smo zgolj ena od sestavin planetarne entropične juhe in bi ne sledili klicu, ki nas je pognal iz savane dobesedno proti zvezdam?
Kako torej ubežati iz gravitacijskega območja staranja? Prvi odgovori počasi, počasi že curljajo, ključno, da bomo lahko sploh nadaljevali v tej smeri pa je, da se najprej otresemo predsodkov, povezanih s staranjem in starostjo v svojih glavah. Da se otresemo zakoreninjenih pogledov in razmišljanj, ki so nam jih vgradili starši, okolica in številne obredne predstave. Da se otresemo pojmovanj,vedenjskih vzorcev, prepričanj, da sta betežnost in smrt neizogiben rezultat staranja.
 |
| Zacvetela so številna biotehnološka podjetja. Pristopi k obvladovanju staranja bodi različni. Na univerzalno pilulo bo treba še čakati! Sl. vir: TexasMedicalCenter |
Pravi odgovor, ki bi moral čakati zavestna človeška bitja na koncu utrujenega popotovanja skozi življenje, je pomlajevanje! Starost sama pa bi morala biti tesneje prepletena z zrelim presojanjem prehojene poti daljšega obdobja in integriranjem spoznanj v miselno strukturo za kasneje. Pomlajeni bi bili lahko dejansko tudi modrejši, s tem pa uspešnejši v vseh pogledih in odnosih ter kar je najbolj pomembno tudi bolj zadovoljni z življenjem nasploh. Mar nima nekoliko podobnega pogleda na svet in človeka v njem tudi budizem? Kaj pa sta reinkarnacija in karma drugega kot krožni proces oblikovanja in krepitve modrosti? A počasi, budizem ni obči odgovor za vse(1). Končna modrost še vedno pripada človeku! Običajnemu pripadniku vrste, ne izrojenim posameznikom, ki si že vekomaj jemljejo "kanibalsko" pravico, ko dobesedno žrejo tuje delo za lastne privilegije, užitke in blagostanje.
Hobbsov volčji človeški značaj(2) je mogoče res pripravil krdelo, da zdaj tuli v Luno. A tu se živalska podobnost konča. V vesolje lahko poletijo samo roke, ki delajo, mislijo, ustvarjajo, nadgrajujejo naš razum, našo zavest! Mogoče o tem res lahko kaj povesta papež in njegova svetost dalajlama, kakšen judovski rabin ali muslimanki ulema. A kaj, ko je božje stvar preteklosti, obdobja, ko človek še ni segel po zvezdah in je bil prepričan, da nad njimi bedi vsevidno oko stvarnika. Toda današnji svet pripada pionirjem(3). Vsem, ki so se odločili, da ponovno pregledajo znanstvene predpostavke in jih uskladijo z novimi spoznanji in teorijami, ki imajo zaenkrat še značaj vizionarskega duha, a so nedvomno zametek nove paradigme(4). In kot pravi filozof Kuhn, ne gre za evolucijo, za nadgradnjo obstoječega, temveč za postavitev novih temeljev, za revolucijo, ki bo v osnovi spremenila pogled na človeka, njegov družbeni položaj in medicinsko obravnavo.
 |
| Virtualna klinika, znanstvena fantastika? Ne, ampak navidezna resničnost, ki bo prevladala na področju medicine v resničnem svetu! Sl. vir: HealphaConnect |
S tem ko je Aubrey de Grey postavil tezo, da je staranje bolezen in mnogi znanstveniki celo pritrjujejo, ne le, da jo bo možno ozdraviti, ampak bodo lahko celo sprožili pomlajevalne procese pri ljudeh, so temelji nove paradigme postavljeni, s tem pa tudi pristopi, metode drugačne obravnave človeka. Postopno bomo postali bitja, subjekti, in bodo primarno sami odgovorni za lastno zdravje. Zdravniki nam bodo, kolikor jih bo še ostalo, le v pomoč. Iz bitja, s katerim danes polnijo bolniške postelje in zdravstvene proračune, bo jutrišnji človek telesne napake in zdravstvene motnje odpravljal sproti, brez kirurških posegov in alopatskega filanja s tabletami. Sarkastično poimenovana inkvizicijska medicina bo že v slabem stoletju, če ne dosti prej, končala kot zanimivost v zgodovinskih in antropoloških zapisih. Dejansko gre za revolucijo, ki bo krepko pljusnila čez valobrane obstoječih družb in v osnovi spremenila njihovo strukturo.
No, marsikaj bi lahko spremenili že danes, a kaj, ko je večina ljudi še vedno prepričanih, da so za njihovo zdravje odgovorni predvsem zdravniki. Znova bom ponovil znano tezo: Zdravniki ogromno vedo o bolezni, a o samem zdravju presneto malo!" Kdor ne verjame, naj samo pogleda, koliko bolnikov zdravijo in koliko jih dejansko pozdravijo! Običajno se začetne bolezenske motnje razvijejo v kronična obolenja, ki jih največkrat opravičijo s staranjem ali prizadetostjo imunskega sistema. Kako je mogoče, da ljudje jemljejo po deset, šestnajst, celo petintrideset tablet dnevno? Neozdravljeni oziroma zazdravljeni(5) vedno pogosteje tonejo v bolezenskem labirintu, medtem ko z zdravili največkrat prikrivajo zgolj simptome. Bi lahko to poimenovali za zdravstveno prevaro? Tudi če obtožbo nekoliko omilimo, se še vedno soočamo s slabo zdravniško učinkovitostjo, ki ji zadnje čase pripisujejo še dodatne grehe; na primer, nezadostno poznavanje genetike, zanemarjanje stranskih učinkov zdravil in posebnosti obolelih, administrativno obravnavanje ljudi, mizerno védenje o presnovnih procesih, celičnem tvorjenju proteinov in pomenu mikromolekul.
Seveda ne moremo za omenjene luknje znanja kriviti samo zdravnikov ali medicinskega izobraževanja. Številna spoznanja so na sceni šele poldrugo desetletje ali celo manj, od posameznika pa terjajo obilo učenja, pa tudi razumevanje kompleksnih procesov. To je bilo še do včeraj praktično nemogoče, dokler niso začeli razvijati programov strojne inteligence za obdelovanje in pojasnjevanje množice podatkov. Ne smemo pa spregledati, da ob vsej specializaciji medicine alopatsko(6) zdravljenje še naprej ostaja ključno, čeprav postaja iz dneva v dan bolj jasno, da magični vtis prikrivanja bolezenskih simptomov postopno slabi.
 |
| Rene Descartes - Renatus Cartesius, ločil je dušo od telesa. Danes znanstveniki ponovno vračajo telesom, kar jim je bilo filozofsko vzeto. Sl. vir: DoritMeir |
Medicinskega znanja in vsega drugega, kar je povezano z njim, je ogromno in dostopno vsem. Torej bi morali tudi mi sami začeti bolje prepoznavati sebe ter zdravstvene motnje, ki nas obsedajo. Odgovori so namreč največkrat osebni, za iskanje takšnih podrobnosti pa večina zdravnikov nima časa, mogoče tudi volje ne in znanja. Predvsem pa bi morali naše vedenje in delovanje prilagoditi zmanjšanju zdravstvenih tveganj. To je v bistvu tudi najboljša preventiva. Ne tista, ko v zdravstvenih ustanovah iščejo bolezen z invazivno diagnostiko. Tu gre prej za zgodnejše zdravljenje kot pa za zaščito pred boleznijo, njeno preprečevanje. Invazivna diagnostika tudi drugače v sebi nosi določen dvom, da se te bo bolezen verjetno prej ali slej lotila. Le vprašanje časa, kdaj! No, na tem mestu ne bom govoril o vplivu prepričanj in predsodkov na sprožitev nekaterih bolezni. Pomembno je, da vemo, da do tega prihaja in da sta zaskrbljenost, strah, še posebej ob prisotnosti stresa, tesnobe in depresije močna dejavnika pri epigenetskem izražanju genov, spodbujanju celičnih mutacij in razorožitvi imunskega sistema. Ko zavestni procesi enkrat poniknejo v nezavedno, vemo, da se okrepijo negativna sporočila, podobno kot tudi spodbudna in optimistična. Kako močno in kdaj se telo in razum odzoveta nanje z boleznijo, pa ne vemo najbolje.
Da slučajno ne bo pomote. V nobenem pogledu ne zastopam Descartesovega dualizma, prav tako ne podpiram zamisli o kartezijanskem teatru. Zavest je zame lastnost biološkega telesa, ne izdvojene duše ali duha. Zato se tudi postavljam na stran tistih, ki razmišljajo o nadziranju in reprogramiranju bioloških funkcij. Namreč, ko onemijo celični mitohondriji in se zaustavijo energijski procesi, celice niso več sposobne presnavljati, tvoriti encimske kaskade. To velja tako za telo kot možgane, v katerih praktično osmišljamo življenje in delovanje. Gre za preprost materialni princip. Osmišljajo ga celice in naše bivanjske sposobnosti so v vseh pogledih odvisne od njih. Tudi, če je duša božji dar in se po smrti organizma preseli na neke druge pašnike, ta duša ni več duša dotičnega telesa, ampak nečesa drugega, ki jo energetsko napaja. V najbolj posplošenem pomenu so telo in možgani procesno soodvisni. Zaznave in osmišljanje so del istega, kognitivnega procesa. In da so oči, nos, usta in ušesa v neposredni bližini možganov še zdaleč ni nepomembno, saj gre za zunanje možganske ekstremitete. Zaznave morajo po najkrajši poti preiti v obdelavo, in če je le mogoče, morajo nevroni, kar najhitreje vzpostaviti povezave; po vsej verjetnosti sinestezijske. Prav ti informacijski prepleti so ključni, da človek zazna samega sebe kot zavestno bitje.
Gibanje je eden izmed najbolj kompleksnih
možgansko-nervnih procesov, pri katerem je naše
telesno odzivanje rezultat sprotnega obdelovanja
in dinamičnega usklajevanja informacij o nas in okolici.
Od vseh procesov, ki jih usmerja živčni sistem, je daleč najbolj celovito in zahtevno gibanje. Z gibanjem namreč najbolj natančno izmerimo svoj položaj v prostoru in ta še zdaleč ni nepomemben za naše počutje ter razmišljanje. Gibajoče telo namreč najhitreje pridobiva in obdeluje informacije o širšem življenjskem prostoru in je na splošno za občo telesno vitalnost tudi najbolj pomembno. Pospešitev žilnega pretoka do katerega posledično pride omogoča boljšo preskrbo telesai s kisikom in hranili kot tudi za čiščenje senescenčnih odpadkov. Ne nazadnje je tudi kroženje krvi gibanje. Dejavno telo ni mlajše samo zaradi vitalnejših organov in tkiv, ampak tudi po samem videzu in prav tako hitreje analizira in dojema okolico (stvari, ljudi, abstrakcij, pojmov, razmerij, dogodkov).
Thomas Jefferson (1743 - 1826), polihistor, izumitelj, eden glavnih avtorjev Deklaracije o neodvisnosti ter soustanovitelj Združenih držav, je bil že pred dobrima dvema stoletjema prepričan, da bi se morali gibati dve uri dnevno in bi se na vreme ne smeli izgovarjati. "Če je telo mlahavo, je tudi duh šibak," je imel navado reči. Kljub izjemno stresni politični dejavnosti, ki se ji je izpostavljal in razočaranjem, ki so ga velikokrat puščala ob strani, je dosegel častitljivih 83 let. Ob takratni medicini, temeljila je predvsem na puščanju krvi, ko so mnogi korenjaki kljub dobri oskrbi in prehrani dobesedno izkrvaveli, če se že niso okužili z umazanimi skalpeli, gre dejansko za spodobno starost.
Vsekakor na pomen gibanja za počutje, telesno usklajenost, ohranjanje in razvoj vitalnih funkcij ter kognitivnih sposobnosti ne smemo gledati preozko. Gibanje naj bi v prvi vrsti širilo naš spoznavno zaznavni prostor, s tem pa neposredno dojemanje in razumevanje sveta. Ključni namen gibanja torej ni razvijanje telesa, rekreativno, športno, ampak omogočiti našim možganom čim širši nabor izkušenj za obvladovanje miselnih funkcij in premagovanje mišljenjskih problemov. Ne smemo pozabiti, da je misleči človek nastal iz hodečega človeka, iz nekoga, ki je ozrl svet nad sabo in okrog sebe. Šele s postavitvijo na dve nogi in mišično sposobnostjo, da je na dan lahko pretekel nekaj deset kilometrov, so možgani rasli, zavest pa se je začela krepiti s širjenjem in množenjem izkušenj, informacij, novih znanj.
.jpg) |
| Stephen Hawking. Po prepričanju zagovornikov telesne rekreacije in športa bi Hawking nikoli ne smel dočakati 78 let. No, očitno gre še za neko "spregledano" gibalno dinamiko znotraj nas. Sl. vir: Wikipedia |
Gibanje v prostoru je torej bistveno za naš kognitivni razvoj, za širitev spoznanj in razumevanje doživetij, pretvorjenih v izkušnje. Od nekoga, omejenega na štiri stene desetih kvadratov, ne moremo pričakovati, da bo skladal vesoljske enačbe oziroma buril domišljijo z oddaljenimi obzorji medplanetarnega prostora. Torej da bo načrtoval potovanja na višji gibalni ravni. No, vsaj do nedavnega smo bili o tem prepričani. Ne smemo spregledati, da s pomočjo digitalnih tehnologij lahko zaživi domala vsak um, Navidezna resničnost spodbuja neko novo dinamiko, domišljijo. Spodbuja nastajanje bogatih notranjih izkustev, ki s pomočjo osredotočene zavesti premaga ovire, pomanjkljivosti fizičnega telesa. Pomislimo samo na profesorja Stephena Hawkinga (1942 - 2018). Umrl je pri 78 letih za posledicami bolezni gibalnih (motoričnih) nevronov(7), ki so mu jo odkrili pri 21 letih.
Stephen Hawking je mogoče edini človek, ki mu je uspelo z amiotrofično lateralno sklerozo doživeti tako visoko starost. Večino življenja je namreč preživel na invalidskem vozičku in popolnoma nepokreten v postelji. Povprečna doba preživetja po odkriti diagnozi je tri do pet let, Stephen Hawking pa je živel še celih 55 let, preden je 14. marca 2018 v jutranjih urah izdihnil na svojem domu v Cambridgeu; spokojno, kot so sporočili iz njegove družine.
Navedki!
(1) Tenzin Gyatso, štirinajsti dalajlama, je omenjeno pojasnil z naslednjimi besedami: "Sem budist in moje šolanje je potekalo v skladu z budističnim naukom, Buda Dharmo. Če-prav govorim iz lastne izkušnje, sem mnenja, da nihče nima pravice vsiljevati svojih prepričanj drugemu človeku. Ne bom vas skušal prepričati, da je moja pot najboljša. Odločitev je vaša. Če se vam zazdi, da bi bil kakšen predlog uporaben za vas, lahko potem eksperimentirate. Če ugotovite, da vam ne koristi, ga lahko zavržete. (Njegova svetost dalajlama. Umetnost življenja, vodnik k sreči, zadovoljstvu in izpolnitvi. Učila International, založba d. o. o., Tržič. 2002. Str.: 11
(2) Znameniti stavek “Človek človeku volk” izvira iz latinskega reka “Homo homini lupus”. Prvi ga je uporabil rimski dramatik Plaut v svoji komediji Asinaria (približno 195 pr. n. št.). Kasneje je postal znan zaradi filozofa Thomasa Hobbesa, ki ga je citiral v svojem delu Leviathan (1651), da bi ponazoril stanje narave, kjer ljudje brez družbene pogodbe živijo v stanju konflikta in sebičnosti. (Pojasnilo je nastalo ob pomoči ChatGPT.)
(3) Med njimi so vsekakor mikrobiologinja Bonnie Bassler iz Princetona; vodilni znanstvenik pri raziskovanju mikrobiomov in metagenomike Joe Handelsman; Jeffrey Gordon, znan po odkritjih o vplivu črevesnih bakterij na človekovo zdravje.
(4) Paradigma je prevladujoč način razmišljanja oziroma okvir, skozi katerega določena skupina ljudi (znanstveniki, družba ali celo posamezniki) gleda na svet in pojave, jih razume in pojasnjuje. Je hipotetični vzorec, ki usmerja raziskovanje. Filozof Thomas Samuel Kuhn je trdil, da je paradigma model ali matrica, okvir in struktura, s katero se opredeljuje, kaj je v neki znanstveni panogi pertinentno (pomembno, primerno, ustrezno glede na sam obravnavani kontekst), umestno vprašanje ali uganka, katere so ustrezne metode za razreševanje le-teh in temeljni pojmi, ki se pri tem uporabljajo. Vsaka teorija je svojstvena paradigma, svojstven način pojmovanja in poimenovanja svojih členov, temeljnih pojmov in odnosov med njimi, njihovo strukturo. Za naš kontekst razumevanja pojma "dolgoživost" je pomembno tudi naslednje Kuhnovo razmišljanje: "Znanost je torej zaporedje različnih znanstvenih paradigem, različnih modelov pojmovanja in obravnavanja stvarnosti, ki med seboj niso združljivi, zato je prehod od enega k drugemu revolucija in ne evolucija. (Pojasnilo nastalo s pomočjo UI Gemini in Leksikona filozofije, Anton Stres in Celjska Mohorjeva družba, 2028. Geslo: Paradigma.
(5) Besedo 'zazdravljen' je pogosto uporabljal nekdanji predstojnik psihiatrične klinike "Na griču" v Idriji, Jože Felc. Trdil je namreč, da večino duševnih motenj, sintagmi duševna bolezen se je izogibal, ni ozdravljivih. Z zdravili in primerno psihoterapijo jih je mogoče omiliti ali začasno odpraviti oziroma zazdraviti. Zanimiv je tudi njegov literarni opus!
(6) Alopatsko zdravljenje, pogosto imenovano tudi konvencionalna medicina, je zdravljenje, pri katerem z zdravili, kirurškimi posegi in drugimi invazivnimi metodami poskušajo izničiti, odpraviti simptome bolezni, ne pa tudi njihovega vzroka. (Pojasnilo pripravljeno ob pomoči UI Gemini.)
(7) Bolezen je poznana tudi pod imenom ALS (amiotrofična lateralna skleroza). Gre za progresivno, hitro napredujočo nevrodegenerativno bolezen. Prizadene živčne celice v možganih in hrbtenjači, ki so odgovorne za delovanje in ohranjanje progastih in skeletnih mišic. Omenjene mišice lahko zavestno nadziramo in usmerjamo. Posledica ALS je postopna izguba mišične moči in delovanja, kar vodi do težav z gibanjem, govorom, požiranjem in dihanjem. Bolezen običajno hitro napreduje in zaenkrat ni ozdravljiva. Na kraju prizadene dihanje, kar je tudi najpogostejši vzrok smrti pri obolelih. (Pojasnilo pripravljeno ob pomoči UI Gemini.)
Komentarji
Objavite komentar