Osvoboditev sebstva

    "Da," so mu rekli. "Postali ste naš prvi šmirmajster. Odslej bodo stroji peli, kot jih boste podmazovali. Delo ni zahtevno, morate pa biti redni. Nič posebnega. Kantica in mazalka sta vaši orodji in skrbeti morate, da sta vedno polni, olja in masti. Nobene odgovornosti. Paziti morate le, da kakšne mazalne šobe ne pozabite. Tako ali tako bo en mesec z vami na obhodu sedanji šmirmajster. Podučil vas bo o vsem. Kje je kaj in koliko kapljic, maziva v posamezno mazalno mesto. Enostavno, preprosto. Zato je tudi plača temu primerna. Ni visoka in je nekoliko pod povprečjem oddelka, v katerem boste. Lahko bi rekli, da ste domala nevidni, nezaznavni, a procesi kljub temu tečejo brezhibno. Na koncu hale imate celo svoj prostor, majhno pisarnico. Res ni bilo prostora za mizo in kakšen stol, a dovolj za polico, da lahko kaj napišete na njej. Ni veliko, a svoj prostor le imate. Spredaj sta dva soda. Iz prvega točite in z mastjo polnite mazalko. Preprosto, kaj ne. Sila preprosto. Dvakrat na dan po sto lukenj. A to boste zmogli. Ste mlad. Res da brez izkušenj, vendar ne skrbite. Prišle bodo in tehnolog vam bo pomagal. Kot bo on rekel. Nič drugače. Kolikokrat, kje! Stroji so najpomembnejši člen našega delovanja. A to veste oziroma boste kmalu spoznali. Prisluhnili jim boste, jim služili, poslušali njihovo brnenje, tek. Oni vam bodo še največ povedali, česa potrebujejo in kako pogosto. Ampak nikakor ne brez tehnologa. On bo potrdil vaša opažanja, si jih zapisal in vam izdal recept. Ja, tehnolog je nekakšen zdravnik. Skrbi za zdravje strojev in za zdravilo, da ležaji brezhibno tečejo, se ne pregrevajo, ne cvilijo in bog ne daj, ne škrtajo. Vi ste strežnik. Zato je plača tudi nekoliko nižja od povprečja, ampak to sem vam tako ali tako že povedal. Od danes ste vi naš prvi šmirmojster. Vas že čakajo. Za temi vrati, prosim, da vas uvedejo. Le hrabro! Nasvidenje!" 

Velikokrat se niti ne zavedamo, da se sistem podmazuje z našimi telesi.

Sl.vir: Nexxis)

    Darian Leader in Michael Cornfield sta se v knjigi Why Do People Get Ill?(1) med drugim vprašala: "Zakaj so pri obdukcijah tisočev mladih in tudi sicer zdravih vojakov odkrili takšne arteriosklerotične obloge, kakršne navadno najdejo pri starejših ljudeh, dolgoletnih kadilcih in tistih, pri katerih obstaja tveganje za srčni napad in kap zaradi dolgotrajnega povečevanja teh oblog v žilah?" 

Odgovorila sta na straneh iste knjige prav tako z vprašanjem: "Zakaj je pri uslužbencih v britanski vladni administraciji, katerim dajejo ukaze njihovi nadrejeni, dvakrat večja verjetnost, da bodo zboleli za sladkorno boleznijo, kot pri tistih, ki dajejo ukaze prvim?" 

Niti ni pomembno, s katerim vprašanjem odgovarjamo na katero. V obeh primerih gre za ljudi, ki prosto ne odločajo o svojem življenju. Njihova dejanja so strogo nadzorovana in večji del jih tudi usmerjajo. V primerih omejene ali zatrte subjektivnosti, ko človek bolj ali manj postane izvrševalec, izvajalec ukazov, navodil, odvisen od volje drugih, se v organizmu sprožijo številni neugodni presnovni odzivi. Možno je tudi, da do prave presnovne odzivnosti niti ne pride zaradi togega stanja možganov, ki delujejo strogo po nareku, po vzorcih, ne pa po tehtnem premisleku. Hipotetično domnevam, da ne glede na to, kako človek sprejme podrejanje, ponižanje ali manipulacijo, se v njem oblikuje določen upor do omenjenega vplivanja. In ker ne more oziroma si ne upa odkrito nasprotovati, se postaviti po robu, razumsko zatre neugodje, neprijetnost, ki se ob tem poraja. Dogodek sam ali več njih prej ali slej konča v podzavesti, kjer se okrepijo njegovi negativni agensi. V nekaj letih, desetletju, vsekakor pride do vedenjskega odziva morda celo bolezni; največkrat obojega. Mnogi to pojasnjujejo kot negativno energijo, čeprav gre prej za pomanjkanje energijskega naboja kot njegovo praznjenje. 

Sprejemanje nepriznavanja,
zaničevanja in poniževanja vedno
vodi v bolezen.

Sl.vir: penguinBooks

Odpor do avtoritete je običajen človekov odziv, čeprav je evolucijsko podedovan od človekovih živalskih prednikov. Z oblikovanjem zavesti dobi zgolj nov pomen, in sicer predstavlja izziv, ki ga je treba preseči. Kako? Z osvoboditvijo človeka od človeka. Z osvoboditvijo od navad in vedenja, zaradi katerega smo odvisni od drugih oziroma drugim pripisujemo večvrednost, mogoče celo pravico, da manipulirajo z nami, imajo moč nad nami in našimi dejanji. Čemu le lahko nekateri pošiljajo ljudi na bojišča, sodobna morišča v imenu naroda, države, drugi pa so zgolj žrtve, kanon futer.? 

Omejeno ali onemogočeno izražanje človeka kot subjekta, suverena lastnega telesa in mišljenja, prizadene. Se bo spor znotraj sebstva razrešil s takojšnjim konfliktom, očitnim ali nevidnim uporom zoper vedenjske vzorce in bo prizadetost popustila ali pa bo razum prizadetost potlačil med nakovalo in kladivo nezavednega, da se z leti znova pojavi v izrojeni, če ne celo nevarni obliki? Odvisno, s čim hranimo, bomo hranili volka v sebi!

Do kakšnega konflikta znotraj nas pravzaprav prihaja, je odlično ponazoril Alexander Lowen v Bioenergiji(2), v poglavju Bolečina v križu. 

"Nekega mladeniča je zgrabil močan krč prav v trenutku, ko naj bi se skupaj s svojo prijateljico vselil v stanovanje. Dva dni se je ukvarjal s pakiranjem in delo je že skoraj končal, ko se je sklonil, da bi pobral knjigo in že pristal v bolnišnici. Ko sem govoril z njim, se je pokazalo, da je bila selitev sporna. Njegov odnos z dekletom je bil sicer čvrst, a so ga kazili prepiri, ljubosumje in nezanesljivost. Imel je resne pomisleke o selitvi in čutil se je prisiljenega, da napravi ta korak, če hoče ohraniti njuno razmerje. Vmes je posegla narava in tako ni nikoli napravil tega koraka. Čutil je, da ne bo mogel prenesti pritiska in njegov hrbet je zato klonil. Verjamem, da je bilo res tako preprosto. Stres je postal neznosen in njegov hrbet se je vdal."

No, nekaj izkušenj z bolečinami v križu imam tudi sam, predvsem s tako imenovanim mišičnim krčem, lumbagom. Prav omenjena knjiga pa mi je pomagala do razumevanja težave, in sem jo v nekaj letih popolnoma odpravil oziroma sem se opolnomočil(3). 

Nekje globoko v nas, čeprav podzavestno, čutimo, odpor
do avtoritete.                                                   Sl.vir: Dreamstime

Osvobajanje sebstva je pravzaprav edino, kar nam dejansko pomaga, da se lahko otresemo nagonskih odzivov nezavednega ozadja, predsodkov, vedenjskih vzorcev ter podedovanega in privzgojenega mišljenja. Da se osvobodimo nevidnega bremena, ki stiska naša ramena k tlom, krivi hrbtenico v nepravilne položaje, in kar je najbolj pomembno oži naše vidno polje in s tem krči obseg informacij, nujnih za učinkovito telesno in mentalno delovanje.  

Na tem mestu se moramo vsekakor vprašati, kaj sebstvo sploh je, da njegova prizadetost neposredno, tako silovito vpliva na počutje, zdravje in trajanje samega življenja. 

Lastne izkušnje so mi večkrat dokazale, kako pomembno je vztrajati na določeni poti. Zgolj vztrajanje omogoči, da širimo vidike svojega dojemanja, poglabljamo znanje in spoznanja, kakor tudi bolj realno in uspešno presojamo glede na lastne okoliščine. 

Začetki, če ne, kar desetletja podjetništva, v katerem sem se preizkušal, so bili zaznamovani s porazom, materialnim in osebnostnim propadanjem. In ko se danes oziram na tisto obdobje, mi je popolnoma jasno, da sem se lastnega posla lotil predvsem s posnemanjem že uspešnih podjetnikov in dejavnosti. Razumljivo, da nisem mogel ukrojiti lastnih čevljev, ker sem sledil tujim vzorom. A na žalost teh tujih vzorov nikakor nisem mogel uskladiti z osebno naravo. Vedenje in hrepenenje sta bila preveč vsaksebi. Namesto da bi podpirala drug drugega, sta rovarila, ustvarjala nevrozo v meni. Pozno zelo pozno mi je postalo jasno, da nisem nekdo, ki lahko brez ugovarjanja sledi drugim, ki lahko preprosto postane del plemena, se ukloni njegovemu ritmu, navadam, običajem, skupnemu razmišljanju. Brez izvirne zamisli, smotra, neobstoječih ciljev sem se boril z drugimi, in kar je najhuje s sabo. Je bilo potem kaj čudnega, da je pod težo nevidno nakopičenega bremena klonil križ. 

Alexander Lowen, Utemeljil bioenergetsko telesno
manifestacijo duševnosti.                 Sl.vir: LowenFundation

Na tej poti sledenja je obstajal zgolj napor, blazna volja po preživetju. Gnanje, za katerim je ostajalo vedno globlje brezno. Ko sem se v bolečinah vozil iz kraja v kraj, ponujal, prodajal nastajajoče reklamne publikacije, sem parkiral na obcestnih počivališčih in se raztegoval čez masivne lesene klopi, mize, da sem ohranil bolečo gibčnost hrbtenice za naslednjih nekaj deset kilometrov. Ključili so me pritiski, da bi se za vsako ceno izvlekel iz neobetavne prihodnosti. Toliko sem se ukvarjal z bodočimi scenariji, s prizadetim samoljubjem, sramoto, da sem preprosto pozabil na sedanjost. In ko človek izgubi stik z resničnostjo, ga vedno pogosteje čakajo klopi ob cestah, čez katere izteguje razbolelo hrbtenico. 

Če bi imel urejeno zdravstveno zavarovanje, bi verjetno obtičal, v kateri od neskončnih vrst in bi mi z injekcijami lajšali bolečine. Trpeče gnanje bi se mogoče ustavilo, šibka narava pa bi hitro podlegla navideznemu občutku, da končno nekdo rešuje moje težave in me ščiti pred nadležnimi upniki. No, kar je na prvi pogled bila videti kruta usoda, se je kasneje izkazalo za pravo srečo! Vprašanje je, kako b medicinske posege prestala hrbtenica. Bi se še kdaj lahko čvrsto postavil na noge, zravnal hrbet in se odločno pognal naprej? 

Kasneje sem namreč spoznal na primerih drugih, da je zdravljenje velikokrat le izgovor, stranski izhod, pobeg z bojišča, nečastni umik v naročje nekoga, da poskrbi za nedoraslo, ranjeno sebstvo. Medtem ko dolgovi ostajajo; tudi zbledeli, pokvarjeni vtisi, prav tako številne težave, pred katerimi bežiš v carstvo pomirjeval, dvomljivih posegov, za katere nikoli ne veš, kako uspešni bodo; kako bo drezanje v podkožje preneslo telo, kako strahopetna duša, ki se je zlomila pod pritiski, stresom. 

Učinkovito raztezalno orodje, ko na poti popušča križ.

Sl.vir: ObčinaLovrencNaPohorju

Psihologija denarja namreč neusmiljeno baranta z našimi čustvi; še posebej če ga nimaš in mnogo ostreje reže v značaj, če dolguješ. Tudi dolg je namreč denar; čeprav njegova skrajno neprimerna, neotipljiva stran! Denar, ki ga nimaš, je najtežje zaslužiti poleg vseh teh potreb, ki jih imaš sam, jih imajo tvoji bližnji, jih imajo upniki. 

Ne vem, kako bi se zgodba končala in ali bi me križ še nosil, če bi imel tisto prekleto zdravstveno zavarovanje. Tako pa sem prizadet, telesno in duševno, shajal brez zdravnikov, brez zdravil, brez lagodnega občutka, da se lahko, ko mi je težko, naslonim na javno ramo. 

Danes res ne vem, kako se je moj preobrat začel. Sem pa globoko prepričan, da so ga sprožile vedno bolj pogoste bolečine v križu. Postopno sem prodiral v epistemologijo bolečine, v izvor, povezave, potek in ozdravitev. Večdnevni spazem je kmalu popustil že po enem dnevu. Najprej s silovitim krčem, ki me je dobesedno stisnil k tlom. Kasneje z več blažjimi krčenji, od katerih je bil vsak naslednji šibkejši. Potem pa sem se kar naenkrat, po kakšnem letu, zavedal, da dejansko že dolgo, zelo dolgo nisem imel bolečin v križu. Telo je postalo lahkotnejše. Globoko v sebi sem se soočil z zablodelim razmišljanjem, s predsodki, z arhetipskimi občutki krivde. Poganjali so jih predvsem ljudje, za katere danes dobro vem, da so točonosni oblaki, ki lahko oklestijo zelenjavni vrtiček njihovo največje poslovno tveganje.

Takšni ne morejo soditi! Vidijo in razumejo zgolj sebe in tiste, s katerimi skupaj vztrajajo v sivini povprečja, medtem ko so empatično nesposobni razumeti beraštvo in bogastvo. Prvo namreč grajajo, drugo občudujejo. Prvo zaničujejo, drugemu se klanjajo. Po prvem pljujejo, drugemu nastavljajo rit! 

Ko pozabiš, kako boleča je pravzaprav duša!

Sl.vir: AdvancedSurgeryCenter

Ja, takšni mi prav gotovo ne morejo soditi. Lahko me zgolj ogovarjajo, se mi posmehujejo, me izrabljajo za terapevtsko sredstvo prezira, da omilijo trpljenje zaradi lastne nepomembnosti, dolgočasno življenjsko zgodbo prikritega hrepenenja. 

Tisti trenutek, ko sem dojel nesmiselnost zgledovanja po drugih in nepomembnost tuje kritike in prezira, je navidezno težko breme zdrselo z ramen. Samo od seb. Preprosto, postal sem imun na tuje sodbe. Alexander Lowen je imel presneto prav, ko je govorilo o prispodobnem bremenu, ki krivi hrbte. Pravzaprav je bila to nizka samozavest; mentalna nedoraslost, zaradi katere so si predsodki, arhetipi, kot jih je poimenoval Carl Yung, podredili telo.

Ko mi je postalo jasno, da prihodnosti ne morem graditi na obupu, na raztegovanju ob obcestnih klopeh, pod bremenom tujih obtožb in samoočitkov, se je zdravljenje telesa pravzaprav začelo. Brez obiskovanja zdravstvenih ustanov, brez protibolečinskih pilul in injekcij, brez naivnega upanja, da bo nekdo drug namesto mene zasul brezno, v katero sem postopoma drsel. 

Ko me je stisnilo v križu, sem hladno odpovedal vse sestanke, izključil telefon, si v fotelju izbral udoben položaj ter si brez vsake najmanjše krivde priredil filmski in bralni dan. S časom se mi je uspelo popolnoma izklopiti iz dnevne rutine, se izgubiti v sanjarjenju in domišljiji. Prečul sem dan, prebedel noč in proti jutru utrujen zaspal. Spazem je popustil, a sem si kljub vsemu vzel še dan dva počitka, dokler, dokler nisem začutil, da se v meni znova prebujajo načrti, ambicije, hrepenenje, da končam začeto.

Breme, ki ga nosiš, je največkrat nevidno očem.

Sl.vir: Istock

Potem so stvari krenile! Po več kot dvajsetih letih življenjske grozljivke, po več kot dvajsetih letih naporov znotraj povratne zanke. Vsi poznamo zgodbo, v kateri se glavni junak zbuja v ponavljajoč se dan. Končno sem premagal zanko, scenarij duhomornega absurda. Naenkrat nisem bil več nemočna žrtev sistema, navad, ampak nekdo, ki si prilagaja življenje. Ne nazadnje sem si to tudi dokazal več kot očitno z obvladovanjem mišičnega spazma v križu. Na prvi pogled mogoče res preprosto, ampak vsekakor prelomno za zaupanje vase, za krepitev samozavesti. Česarkoli sem se lotil potem, sem izpeljal. Naenkrat sem postal uspešen, Naenkrat ni bilo več porazov. Nobenih! Samozavest se je krepila od projekta do projekta, od naloge do naloge, od poznanstva do poznanstva. Denarnica se je polnila, bančni limiti in dolgovi so postali preteklost. Postal sem drzen in spoznal, da v tem naivnem svetu hrabre resnično spremlja sreča. 

Številni, ki ponujajo izobraževanja, knjige, nasvete o osebni rasti, največkrat pozabljajo, da mantre, placebo učinki, avtogeni trening, hipnotične sugestije … delujejo zgolj, če predhodno ozdravimo lastno odvisnost od bližnjih, se otresemo predsodkov in navad, ki jih krepijo. Govorim o celoviti osvoboditvi; o ozdravitvi duha, da potem duh lahko ozdravi telo oziroma da ga vrne ali popolnoma na novo umesti v vitalno harmonijo. Pravzaprav gre za celovito preobrazbo sebstva.

Carl Gustav Jung, zdravnik in psiholog, ki je poskušal
ozavestiti nezavedno.                                    Sl.vir: Medium

In kaj sebstvo sploh je? Predvsem je skupek zaznav o sebi. Je najbolj preprost, a hkrati najbolj celovit odgovor na to, kdo smo. Sebstvo je v bistvu zgodba, ki jo pripovedujemo sebi in drugim o sebi. Nanaša na naše pretekle izkušnje, sedanje misli, občutke ter pričakovanja. Z omenjeno zgodbo ustvarjamo povezanost in trajnosti svojega življenja. Sebstvo je na splošno moja pojavnost. Torej nekaj, kar občutimo o sebi in o tem, kako nas vidijo oziroma občutijo drugi. Vključuje tako notranje kot zunanje vidike, subjektivno doživljanje in objektivne manifestacije. Oblikuje in razvija se vse življenje v razmerju z drugimi ljudmi in okoljem.

Zaznamki:

(1) Darian Leader and Michael Cornfield. Why Do People Get Ill? Hamish Hamilton, 2007

(2)  Alexander Lowen. Bioenergija. Revolucionarno zdravljenje duševnih in telesnih motenj s pomočjo govorice telesa. Cankarjeva založba, Ljubljana, 1988

(3) Opolnomočenje. Angleži uporabljajo besedo empowerment. V bistvu gre za celovit proces, ki vključuje notranje, čustvene in kognitivne spremembe, ki se pokažejo v našem delovanju na zunaj preko vedenja znotraj skupnosti. Opolnomočeni posamezniki ali skupine imajo več moči, znanja, spretnosti in višjo samozavest, da lahko prevzamejo nadzor nad svojim življenjem in dosežejo svoje cilje. Opolnomočenje spodbuja ljudi k aktivnemu sodelovanju, soodločanju in prevzemanju odgovornosti za svoja dejanja.