Dorian Gray

Že nekaj ur sva drdrala po tirnicah, nasproti sedeč, a nisva spregovorila še besede. Občasno sta se najina pogleda ujela, se hitro umaknila, kot da nama je vztrajanje v molku ljubše od kratkočasenja s pogovorom. Jesen je že iztegovala roke po toplih dnevih in noči so bile osvežilno hladne. V vagonu vsekakor ni bilo zaznati dnevnih nihanj, še manj letni čas. Tako je bilo že od poletja leta 1857, ko se je tako imenovana Južna železnica s kraki naslonila na Dunaj in Trst. Ne zatohla poletja ne mrzle zimske noči niso ustavile vlaka, ki je gnal kolesa v eno in drugo smer. 

    "Žeja," je kratko odrezal sopotnik na poti iz kupeja in že je ključavnica zagrabila drsna vrata. 

"Oh, žeja," sem pomislil pri sebi in nezainteresirano spremljal sence, ki so letele mimo okna. Kmalu sem bil tudi sam na poti na konec vagona. Ozek hodnik je bil prazen in glasba se je tiho sprehajala po njem. Prihajala je iz gostinskega vagona. V tem letnem obdobju nihče ni pomislil, da bi zaprl vrata v prehodu, ko je bil vlak tako prijetno klimatiziran ter glasen. Stopim proti šanku. Naročim čaj in čakam naslonjen na pološčeno površino. 

"Dorian Gray," me dregne in se kratko predstavi. Ko sem vstopil, ga ni bilo, zdaj pa, naenkrat izstopi, kot bi prišel s svetlobnim bliskom, ki je ravno takrat poskočil izza okna. 

"Na moj račun," je rekel natakarju, "in ne pozabite pribiti napitnine! Da le ne bo prenizka. Pazite v kujon," se nasmehne belo črni kombinaciji za blagajno. 

"Dorian Gray," me znova dregne. 

"Očitno, prijatelj," mu vrnem. "In kje ste pustili sliko, da se v miru stara namesto vas?" Čeprav gospod v ležernih oblačilih niti najmanj ni bil več mladenič. Obrazne brazde so mu prisodile blizu osemdeset. 

"Oh, pustite to," se nasmehne in pohiti: "Pri meni je ravno obratno. Jaz se staram namesto nje. Slika pa ohranja svežino izpred desetletij, ko so mi podarili portret. Saj razumete, kajne, da bodo vedeli, kako moram izgledati, ko me bodo pomladili. Na kliniko se peljem in prepričan sem, da me ne boste spoznali, če se bova ob vrnitvi spet vozila skupaj. Tudi oči bodo bolj iskrive. Prav takšne, kot pritičejo mlademu Dorianu na mladostni podobi" 

Dorian Gray, domišljijski vrelec večne mladosti nikakor noče presahniti.

Sl.vir: NewStatesman)

Čeprav bi marsikdo pomislil, da ponovno vstopamo v čas znamenitih pripovedk o hrepenenju po mladosti, predvsem o razigranosti, svobodi, radovednosti, hitrih odločitvah in radostih ter dvomih, ki jih prinašajo spoznanja, se pravzaprav zaključuje neko domišljijsko obdobje. Pri človeku je vedno tako! Domišljiji sledijo dejanja in ta preoblikujejo trenutno podobo sveta v popolnoma neko novo resničnost. Petre Pane, Pike Nogavičke, Male prince, pa tudi Holdne Caulfielde in Doriane Graye, vzore premagovanja ovir stvarnega sveta, prepuščamo minuli domišljiji. Spominu, ki nas je navdihnil, da smo dejansko posegli po zvezdah, jih začeli klatiti z nebesnega svoda. 

Domišljija je pravzaprav miselni konstrukt brez stvarne vrednosti. Hrepenenje je motivacija in znanost udejanja in preobraža nematerialnega v snovni svet. Tako preprosto je to. Smo tik pred tem, da zasije zemeljsko sonce, premagamo težnost in začnemo s kolonizacijo vesolja, ne da bi si razbijali glavo s stanjem posadk in telesnim propadanjem vesoljskih popotnikov zaradi prešibke težnosti. Obvladovanje energije, zavest, kvantni pojavi in biokemija pišejo nova poglavja človeške zgodovine, in nesmrtnost je povsem logičen zaključek dolgega potovanja jamskega človeka med zvezde. 

Pika Nogavička: "Ljube kroglice pregelk, nikdar nočem
biti velk"                                                   Sl.vir: SlovenskeNovice

    No, če smo odkriti, to še zdaleč ni več tisti človek, ki si je preživetje zagotavljal z lovom na mamute in mamutsko ekonomijo (kože, kosti). Če je včasih moč temeljila na posamezniku, je danes stvar organizacije; in to projektne. Načrtovanja so postala kompleksni procesi in večji ali tehnološko zahtevnejši so projekti, več različnih strok je vanje vključenih. Pomembno je, da zasledujejo isti cilj! 

Podobno je tudi pri projektih dolgoživosti, nesmrtnosti. Če je bil pred še dobrimi desetimi leti Niall Ferguson(1) prepričan, da se je znanstvena revolucija začela s skoraj sočasnim napredkom v proučevanju gibanja planetov in krvnega obtoka, torej tistega, kar je bilo očem nevidno, sam osebno menim, da spoznanja in proučevanja obstoječega sama po sebi ne predstavljajo nekega revolucionarnega dejanja. Tudi drugače je takšno ločnico na premici človekovega razvoja zelo težko postaviti; če ne, kar nemogoče. Učlovečenje samo je bilo namreč neposredno povezano z ustvarjalnostjo, z možgansko aktivnostjo in usklajenim delovanjem telesa, da je človek zamisli lahko oblikoval v različna orodja; in ta ustvarjalni proces poteka nepretrgoma še danes. 

Torej, če bi že moral postaviti neko mejo med človeškimi dosežki, bi bila ta vsekakor na biokemičnem področju. Namreč šele biokemija dopušča, da ljudje presežemo svoje bivanjske možnosti, in to s snovanjem teles za delovanje in obnavljanje v različnih tudi ekstremnih okoljih. Pa naj se sliši še tako neverjetno, je nesmrtnost šele prvi korak k preobrazbi homo sapiensa v kozmosapiensa(2). Zato se je po mojem človekov veliki pohod med zvezde začel s Flemingovo iznajdbo penicilina in Florejevo ter Chainovo pripravo za klinično uporabo(3). Če, če zanemarimo umetnost. Slednja je namreč nekaj tisočletij pred znanstveno tehničnimi dosežki. Pravzaprav predpostavlja človeškega duha v novih, drugačnih dimenzijah. Umetniška dela rojevajo hrepenenje, in človek se ne ustavi, dokler ne dobi snovne potrditve. Tako med artefakte miselne dediščine nedvomno lahko uvrščamo Leonardove leteče stroje. Mitološke pošasti so prav gotovo navdihnile kakšnega genetika, nebesa sociologe in politike, uperjeni božji prst pa snovalce vesoljskih tehnologij, da ugotovijo, iz katerega kozmičnega kvadranta nam žuga. 

Z iznajdbo penicilina se praktično začne
pot človeštva v nesmrtnost.

Sl.vir: KorzorSME

Kakorkoli že, sanjačev, ki so si zamišljali potovanje skozi vesolje, po človeškem telesu, zemeljskih oceanih in neprehodnih gozdovih, je bistveno več, a umetniške stvaritve so najboljši zapis o domišljiji nekega časa. 

Saj vemo, Jezus obudi Lazarja od mrtvih, svetopisemska prilika navdihne mnoge, da zgodbo ubesedijo, naslikajo, ali jo vklešejo na nagrobnike. In od takrat človek na vsak način poskuša preigrati smrt. Prepričan je, da se to da in da gre le za enega izmed številnih tabujev, ki jih je treba sesuti, preseč z drugačno paradigmo. No ja, pri Lazarju gre za čustveno socialno zgodbo, ki naj bi vzradostila naša srca. Načrtovalci vesoljske kolonizacije pa razmišljajo popolnoma drugače. Zanje ima življenje čisto praktičen pomen. Dlje, kot traja, globlje bo človeštvo prodrlo v vesolje. Še posebej na tej stopnji tehničnega in tehnološkega razvoja, ko medzvezdne razdalje v svetlobnih letih poskušamo premagati s hitrostmi nekaj tisoč kilometrov na uro. Ja, podobno si tudi možgani pred Ikarom in Dedalom niso znali praktično predstavljati človekovega letenja med nebom in Zemljo. Danes baloni, zmaji, jadralna padala, letala, leteča krila … dnevno dokazujejo, za kakšen banalen problem je pravzaprav šlo, in prepričan sem, da bo enkrat tudi človeštvo kozmična razsežja premagovalo precej enostavno. 

Toda preden do tega pridemo, moramo najprej premagati temne sence v sebi. Slednje nas namreč posiljujejo s strahotnimi usodami vesolja. In vesolje je preveč mogočno, da bi se mu lahko zoperstavil biocentrični pogled.(4) "Konec vsega" je nedvomno takšna nespodbudna knjiga.(5) Kozmologinja Katie Mack, med drugim proučuje temno snov in stanja v zgodnjem vesolju, nam natrosi vrsto informacij, zaradi katerih zlahka podležemo pesimizmu oziroma prepričanju, da tako ali tako ni pomembno, kaj delamo, ko pa so se proti nam obrnile tako mogočne sile, kot so kataklizmični trk naše galaksije z Andromedo, veliki razteg zaradi širjenja medzvezdnega prostora, razpad vakuuma in kvantna smrt … Seveda bo do omenjenih dogodkov moralo preteči še nekaj milijard let. Nepomembno za sedanje umrljivo človeštvo in grožnja nesmrtnosti, ki se ji vedno bolj posvečamo. 

"Lazar vstani!"
Čemu bi ne uspelo še komu, kar je Jezusu?

Sl.vir: The Church of Jesus Christ of Latter - Day Saints

Ljudje radi zasledujemo katastrofe, še posebej če čutimo, da predstavljajo grožnjo za nas same. Razpad vesolja in kvantna smrt sta nedvomno te vrste. Saj nimamo dosti pojma o vsem skupaj, toda, mar ni fenomen strahu zgrajen prav na pomanjkljivih informacijah. Iz neznanja črpamo dejstva in jih z domišljijo oblikujemo v stresne odgovore. Kar naenkrat se znajdemo pred zidom objokovanja, ne tistega v Jeruzalemu, ampak svojega, ki smo ga zgradili dobesedno na majavih temeljih. In videti je, da bolj, ko se zgradba maje, močnejša je naša sadomazohistična naslada trepetanja. 

Strah je torej nekaj, zaradi česar smo ves čas na preži, nepotešeni, a dovolj vznemirjeni, da iščemo varnost v skupnosti. In ta odnos je vedno dvosmeren; nekakšen dam-daj. Tveganja menjamo za ubogljivost, nadutost za ponižnost, samozavest za odvisnost. Dalj časa smo izpostavljeni omenjeni trgovini s čustvi in navadami, manjša je možnost, da sploh kdaj zadihamo kot neodvisni, nepokorjeni subjekti. A očitno je strah nekakšna oblika zasvojenosti, da se ga tako neizmerno oklepamo in smo v nenehnem lovu za slabimi, vznemirljivimi informacijami. Včeraj je bil to trk dveh oddaljenih galaksij in rojstvo nove črne luknje, danes izbruh sicilijanskega vulkana in dveh na Islandiji, jutri bo to zrušitev cestnega viadukta, od vročine zadeti starostniki, razstreljeni bankomat, teroristični napad, ruska grožnja z atomskim orožjem ali samo rak na debelem črevesu. Dokazali so, da je, prava informacija zgolj slaba in da se pri življenju dokaj uspešno ohranjajo predvsem mediji, ki imajo na izbiro bogato ponudbo katastrofalne bere. 

Se v njenih enačbah res skriva konec vesolja ali pa bo
matematiko večnosti treba na novo zasnovati?

Sl.vir: WaterlooChronicle

Če je strah instinktivni pogojni odziv, nastal na poti učlovečenja, da se pravočasno odzovemo na nevarnost in pripravimo na spopad ali beg, kot trdijo evolucijski antropologi, to za njegovo socializirano obliko vsekakor ne velja. Sadomazohistična odvisnost od njega narašča s kulturnim razvojem in našo vedno tesnejšo vpetost v družbo, zato analitični in socialni psihologi celo razmišljajo, da sta vrsta strahu in moč njegovega izražanja krepko odvisni od posamičnih fobij, frustracij in psihopatij, ki nas preganjajo oziroma zasledujejo tokom življenja. Nesposobnost, prizadetost, vedenjski vzorci in oviranje neposredno vplivajo na vrsto strahu in njegovo izražanje oziroma strah je manifestacija lastnih pomanjkljivosti in nerazrešenih težav, ki jih zaradi bolečih izkušenj potlačimo v podzavest, od koder se nam potem fantomsko roga. 

Eden izmed ključnih arhetipov je strah pred smrtjo oziroma umiranjem. Pri človeku ima spodobna smrt, če je lastna, presneto nizek ugled. Misel nanjo nas navdaja z mešanimi, največkrat neprijetnimi občutki. Trudimo se jih potlačiti, a kaj, ko nenehno vrejo na površje. Zato poskrbijo mnogi obredi, povezani s preminulimi, spomini nanje ali slavljenjem žrtvovanja kot plemenitega darovanja skupnosti, družbi. Bolj, ko nadležni roj odganjaš, agresivneje se vrača. In z mislijo na smrt je podobno! 

Nekam čudna je človekova sadomazohistična odvisnost
od strahu?                                                           Sl.vir: Wired

Na tem mestu posebej ne želim razglabljati o psihoanalitičnih teorijah, ki tudi misel na končno dejanje povezujejo s preobraženim spolnim nagonom oziroma njegovim zatrtjem. Saj veste, Eros navdihuje Tanatosa in Tanatos spodbuja Erosa k obnavljanju življenja, energije. V vsakem primeru gre za individualno izražanje v korist preživetja in obnavljanja skupnosti. Nemški psihoanalitik, imigrant v ZDA, katerega knjige so množično sežigali podobno kot nekoč čarovnice, Wilhelm Reich, je o tej usodni povezanosti izjavil: "Pacientovemu strahu pred smrtjo je bilo vedno mogoče slediti nazaj do strahu pred katastrofami, temu pa še dlje nazaj do genitalnega strahu. Strah pred smrtjo in umiranjem je identičen z nezavednim strahom pred orgazmom, domnevni nagon smrti, hrepenenje po razpadu oziroma po niču, pa je nezavedno hrepenenje po razrahljanju napetosti ob orgazmu." 

Nekaj vrstic naprej zapiše: " Živo bitje(6) razvije destruktivni vzgib, kadar želi uničiti vir nevarnosti." In če uničevalnost primarno ni biološke narave, po Reichu, potem imamo nedvomno opravka s transformacijo kulturno obremenjene zavesti, ki skozi nezavedno spodbuja, poganja našo slo po uničevanju; verjetno prej ali slej tudi sebe. Zanimiv preobrat, zaključek, ki nam praktično veliko pove, zakaj nikakor ne verjamemo v lastno nesmrtnost oziroma da jo človek lahko doseže. 

Psihoanalitični genij Wilhelm Reich: "Strah pred smrtjo
in umiranjem je identičen z nezavednim strahom pred
orgazmom."                                          Sl.vir: PodSrecnoZvezdo

Če špekuliram naprej, me takšno razmišljanje ob Reichovi podpori navede na sklep, da torej nasprotovanje nesmrtnosti ali možnosti, da jo kot vrsta dosežemo, nima nikakršne osnove v naši biologiji, ampak je izključno kulturne, socializacijske narave; stvar prepričanja. Biologija namreč nesmrtnost in obnovljivost bitja dopušča, medtem ko jima destruktivni ateizem nenehno nasprotuje; ne le z razmišljanjem, temveč tudi z dejanji, z Ihanovimi slabimi spomini, ki jih kopičimo, dokler njihovo preobilje ne sproži mentalnih in telesnih destrukcij, uničenja, smrt, kakor koli že to poimenujemo. 

Šele v vesolju se bo človek otresel arhetipskega
preživetvenega strahu! 

Sl.vir: ScienceStyledScienceandArt

Kakšno drugačno usodo lahko sploh pričakuje pesnik, ki zapiše: "Z vsako pesmijo me je manj," kot večni počitek v trugi. Nekdo, ki upa, da bo dolgo, dolgo pesnikoval, bi verjetno napisal, da ga je z vsako pesmijo več in več. Z znanjem in izkušnjami hrepenenje po življenju raste in ne obratno! In kadar opažamo, da gre pravzaprav za alternativno izbiro, pri nekom da, spet pri drugem ne, gre za psihosocialno spodbujena dejanja. Ne nazadnje to izhaja tudi iz raziskav, s katerimi ugotavljajo perspektivnost mlade generacije. V obdobju, ko se biološke meje preživetja premikajo navzgor, udobje in obilje pa naj bi po vseh kazalcih rasla; vsaj na Zahodju naj bi bilo tako; anketiranci svet dojemajo kot nekaj ne prav zelo varnega in ne prav zelo predvidljivega. Večinoma imajo načrte do 25. leta, potem "se pa itak vse konča"(8). V biologiji naše vrste bi verjetno zelo težko, če sploh, našli osnove za takšno razmišljanje. 

Navedki:

(1) Niall Ferguson. Civilizacija; Kako so vrednote Zahoda osvojile svet. UMco, d. d. Ljubljana 2014. Str.: 109

(2) Kozmosapiens, naslov knjige Johna Handa. Knjiga govori o kozmičnih vplivih na evolucijo človeka in o njegovem vesoljskem značaju.

(3) Prvi antibiotik je iznašel Alexander Fleming, in sicer, ko je opazil, da je plesen Penicillium Notatum zavrla rast bakterij na petrijevki. Howard Florey in Ernest Chain sta razvila način in čiščenje penicilina v zadostnih količinah za zdravljenje. Leta 1945 so omenjeni dobili Nobelovo nagrado za medicino.

(4) Biocentrizem je teorija, ki predlaga radikalno spremembo v našem razumevanju vesolja. Trdi, da sta življenje in zavest osrednjega pomena za obstoj vesolja, ne pa le naključni produkt fizikalnih procesov. 

(5) Katie Mack, konec vsega. UMco d. d. Ljubljana, 2021.

(6) Sintagma "živo bitje" se mi ne zdi ravno posrečena. Ob njej se mi vedno porodi vprašanje, kakšna so mrtva bitja oziroma ali je kaj takega sploh mogoče. Po mojem gre za čisto tavtologijo in izraz "bitje" samo zase dovolj očitno pojasni, da gre za nekaj živega,

(7) Verz pokojnega pesnika Marka Pavčka (1958 - 1979), na katerega me je opozoril Alojz Ihan v svoji knjigi Čas nesmrtnosti. Založba Beletrina, 2016. Str. 136.

(8) Pija Kapitanovič. Heroin za lajšanje fizičnih in duševnih bolečin. Delo, 27. 07. 2024. Delo, časopisno založniško podjetje d. o. o., Ljubljana.