Staranje, dojemanje procesa

     "Uf," je zastokal in pomislil, "Komaj sem dvignil ta kamen, pa nima več od 50 kil." Še dan, dva je čutil občasne krče. Stiskali so okrog ključnih kosti, in kadar je globoko vdihnil, so nekoliko zategnile tudi mišice na prsni strani. Noge so bile nekam utrujene, meča in stegna napeta, a prave eksplozivnosti in moči ni bilo v njih. Par samokolnic kamenja in zemlje ga je zdelalo. Res, da je zunanja dela šele začel, a kljub temu. Pa saj je celo zimo delal počepe, sklece, trebušnjake dvigoval uteži, le v hrib je odrinil bolj poredko. Tiho se je zavlekel v kopalnico, od tam za mizo v kuhinji in po določenem času na kavč v dnevno sobo. Ni bil zgovoren. Molčal je. Nikakor ni hotel spregovoriti, kako ga je premagal tisti kamen in nekaj polnih samokolnic. Ne, ni hotel spregovoriti, ker je poznal odgovor, in klišeji so ga vedno pognali v bes. Čutil je, kako ga zmaguje preprosto razumevanje staranja. Čutil je, kako težko, vedno težje se opira poenostavljenim zgodbam o pešajočem življenju. Čutil je, kako ga lastni organizem prepričuje o nasprotnem, sili k izdaji hotenj in stremljenj, sili k porazu lastnega telesa. In potem še ta nesreča … 

Kdaj le je postal tako ferdamano težek?

Sl. vir: LiftingStonesOrg

Vsako jutro ga je obiskoval sosed. Ni ostajal dolgo. Nikoli dlje od deset minut, a vendar dovolj, da se je pohvalil, kako se je kljub težki jutranji rutini, le spravil pokonci, da bo lahko opravil nekaj del za krepitev telesa.

Imel je manjšo kmetijo. Šlo je za bolj ljubiteljsko sprehajanje med njivami in športno zatiranje koloradskega hrošča na krompirju. Treba je bilo domala obrniti vsak list na visokih steblih, in ko je opazil oranžno zalego, jo je uničil s pršilno mešanico iz škropilnice na hrbtu. Preostali del dneva je počasi telovadil z drvmi, z velikimi čoki. Klal jih je na doma narejenem cepilniku; težkem stroju, ki ga je prevažal na hidravličnih rokah, vpetih v starinski traktor. 

"Ne, ni vsako leto slabše, ampak prav vsak dan," je recitiral jutro za jutrom. Pravzaprav ni šlo za stokanje nad nehvaležno usodo, ampak bolj za nekakšno hvalo, kako je kljub letom zmogel jutranji napor, se pokončno vpisal med živa pričakovanja še enega dne. In v ta teater pri zgodnjih štiriinsedemdesetih je vlekel tudi druge. Če se je spustil z njim v modrovanje, kako delo samo koristi telesu in počutju, je ostal kakšno minuto dlje, drugače pa je svoje malenkostno zmagoslavje naložil na motorin in se odpeljal delit vznemirljivo radost drugam. 

Samemu omenjena preprostost ni niti najmanj godila. Je pač potrpel z njo, ko je bilo treba, in skrbno pazil, da ne strese iz rokava drugačnega pogleda, nasveta, ker je vedel, da obče ljudsko dojemanje ne prenese kakšnega celovitega pogleda. Prepričan je bil, da si je prav zato razum omislil poenostavitve, ki se logično sicer izidejo, čeprav so zgrešene že v izvoru.

"če bi bilo vse tako preprosto, potem bi jih ne ležalo vedno več tesno drug ob drugem za zidom na kraju vasi nad prepadnim ostenjem," je imel navado reči, kadar so ga posplošitve le preveč vznemirile in silile občutljivi želodec k zavračanju. Vendar tudi, če mu je kdo prikimal, je to naredil iz vljudnosti, ne ker bi ga hotel razumeti. A tudi sam ni mogel sprejeti, kako se ljudje lahko sprijaznijo z življenjem, ki lovi smrt, namesto da bi naredili vse, da ji utečejo. "Naj bo smrt tista, ki se peha za lastnim smotrom! Ne življenje," je rad dregnil.

Težka 50-kilska skala je torej postala osebni problem, nakopičena leta pa zgolj neupravičena tolažba. Obdan z literaturo in s telesnimi poskusi se je resno oklenil vprašanja, kako do jeseni odvzeti nekaj navidezne teže tistemu kosu kamenja. Prepričanj je bil, da bo s tem gotovo pridobil kakšno leto, telo in seveda tudi lastne misli pa odrešil travmatične izkušnje poraza.  

Komentar?

Sl. vir: SBUNews

    Če pogledamo, kako se v današnjih družbah lotevamo vprašanje staranja, lahko rečemo, da precej enoznačno. Življenje naj bi težilo k betežnosti in ta k smrti. Ob tem pa niti ne pomislimo, da biologija sama dopušča tudi drugačne zaključke. Da še zdaleč ni veda o linearnih procesih. Vzemimo samo primer tako imenovane nesmrtne meduze Turitopsis dohrnii. Po spolni zrelosti in razmnoževanju se znova povrne v polipno obliko in ta cikel lahko ponavlja v nedogled, če se le ne znajde na suhem. 

    Veliki grenlandski morski pes (Somniosus microcephalus) nima ravno pomlajevalnih sposobnosti, vendar je njegovo staranje precej upočasnjeno. Doseže štiristo, pa tudi več let in je najdlje živeči vretenčar na svetu. Živi v hladnem morju, kjer temperatura le redko preseže 5 celzijevih stopinj. V takšnem ekstremnem okolju potekajo vsi biološki procesi počasneje. Hitrost kemičnih odzivov se upočasni, s tem pa tudi sama presnova. Počasnejša sta tudi dihanje in srčni utrip. Somniosus microcephalus sodi med precej lene plenilce in za vzdrževanje življenjskih funkcij porabi malo energije. Popolnoma normalno je, da se ob takšnem zavrtem ritmu kopiči manj presnovnih ostankov, ki sicer prispevajo k celičnim poškodbam in jih telo lažje in hitreje izloča ali preobrazi v neškodljive sestavine. 

    Obstaja celo teorija, da se pri energijsko manj dejavnih bitjih upočasni telesna obraba(1), kar po mojem velja samo delno, za določene vrste. Poznamo namreč posamezne vrste ptic in netopirjev z izjemno visoko presnovno stopnjo, a kljub temu sodijo med dolgožitna bitja. Očitno nekega občega pravila, po katerem bi lahko uravnavali trajanje življenjske dobe, ni. Še posebej ne, če upoštevamo bivanja v različnih okoljih, življenjsko ogroženost, povezanost med oksidativno fosforilacijo(2) in proizvodnjo ATP ter različne dejavnike, ki neposredno vplivajo na delovanje in učinkovitost mitohondrijev, podedovane in pridobljene sposobnosti za izražanje in popravljanje DNK, različne možnosti in sposobnosti za zavestno uravnavanje osnovnih telesnih procesov … In še, in še bi lahko naštevali številne vplive in različne odzive bitij na podobne ali celo enake izzive, spodbude delovanja. Očitno velja v živem svetu zgolj eno pravilo: Da sicer na zunaj bolj ali manj vse poteka podobno in po neki univerzalni logiki, znotraj vsakega bitja pa je cel kup drobnih posamičnih vplivov, ki nekomu življenje skrajšujejo, spet drugemu pa podaljšujejo. Naša različnost in ne podobnost, bi pravzaprav morala postati izhodišče za raziskovanje dolgožitja in oblikovanje posamičnih, fenotipskih(3) priporočil. 

Grenlandski morski pes, upočasnjeno staranje v
hladnem okolju.                                Sl. vir: DenBlaPlanet

    Ja, res zanimivo! Kako se lahko nekdo pri štiriinosemdesetih letih na dveh tisočih metrih vzpenja in spušča cel dan, njegov sosed pa ne more prehoditi niti nekaj sto metrov do trgovine? 

"Hm, iz takšnega testa je," je najbolj pogost odgovor. Mogoče geni res pišejo recepte za svoje celične beljakovinske kuhinje? In če jih, bomo verjetno že v nekaj desetletjih sestavili pravilne kombinacije, ko bomo prav vsi lahko tekali po visokogorju v pozni starosti. Pa kljub temu ne bomo! Vztrajnost namreč ni naša vrlina, da bi premagali odpor do napora, ki ga terja pot navkreber. In ker preveč spodbude lahko prav tako škoduje, kot če je je premalo, bo telo utišalo predhodno ustvarjene epigenetske prilagoditve, da adrenalin in dopamin ne bosta "razstrelila" srca in koronarnega ožilja. 

    Očitno življenja niso vzpostavili aksiomi in niti približno ni tako preprosto, da bi ga lahko razlagali z verskimi dogmami, podobno kot si obstoja nebes ne moremo pojasniti brez teorije prostor-čas. S tem ko bomo uveljavili geslo: "Živim, da preživim", se bomo praktično šele začeli soočati s temeljnimi vprašanji svojega bivanja znotraj prostora-časa(4). In ta bodo vsekakor bistveno težja od iznajdbe eliksirja večne mladosti. A pustimo zdaj to. Želel sem zgolj namigniti, da nas čakajo bistveno bolj zahtevna vprašanja od raziskovanja in vzpostavitve dolgožitja. 

Reinhold Messner, nekatere je pri osemdesetih težko
loviti po hribih, drugi pa polnijo postelje na klinikah.

Sl. vir:TheSeattleTimes

    In ko brskam za dokazi, da biologija praktično nima nobenih pravih življenjskih omejitev, ki bi se jih ne dalo preseči, ugotavljam, da morda rešitve za dolgožitje iščemo preveč blizu naši oziroma živalskim vrstam. Narava je galapaške želve obdarila s starostjo 150 in več let zgolj z evolucijsko izbiro, novozelandske kuščarje tuatara z dobrim stoletjem, v ujetništvu, kjer je poskrbljeno za dobro prehrano in ugodje pa celo nekatere vrste papig dospejo do stotega rojstnega dne. A absolutni rekorderji poleg meduz Turitopsis dohrnii so nekatere drevesne vrste, med katerimi so posamezna drevesa stara tudi nekaj tisočletij. Morda zaradi njihovih visokih krošenj nekako pozabljamo na evolucijo vlogo, ki so jo imela pri razvoju vrst nasploh. Pozabljamo, da praktično predstavljajo okolje, v zavetju katerega so se razvile večje živalske vrste, ne nazadnje tudi človek. Drevesa so varovala in hranila. V njihovem objemu so bile živali bistveno bolj zaščitene kot na neporasli planjavi ali v votlinah, iz katerih ni bilo mogoče pobegniti. Mogoče tudi zato občutimo sproščenost v njihovem zavetju, si opomoremo od preobilice vsakodnevnega stresa? Narava zdravi in popravi je naslov knjige, pod katero se je podpisala Florence Williams(5). In visoka drevesa so navdih temu naravnemu prižemanju, dodajam sam. Gozdovi ne dajejo le kurjave in lesa za industrijsko rabo, ampak nas v še neokrnjeni podobi dobesedno kličejo v svoje zavetje in navdihujejo našo ustvarjalnost.

Beethoven, narava je navdihnila njegove simfonije.

Sl. vir: SerenadeMagazine

    "Beethoven je čisto zares objemal lipo na svojem dvorišču," je anekdotično predstavila velikega glasbenega umetnika Florence Williams. "Svoje simfonije pa je posvečal pokrajinam." "Gozdovi, drevesa in skale v človeku budijo sozvočje, kakršno potrebuje," je citirala znamenitega umetnika.

    No, da občutimo omenjeno sozvočje, ni potrebno, da smo ravno umetniki z izostreno sinestezijo(6). Ko se znajdemo v gozdu, se naši čuti neverjetno izostrijo. Postanemo pozorni na dogajanje okrog sebe, kasneje pa nas to okrepljeno čutenje nagradi z izjemnim počutjem, ugodjem. Nekaj prastarega nas začne objemati, nekaj kar je nedvomno povezano z evolucijskim spominom. Marsikdo je verjetno že slišal za introspekcijo, za samoopazovanje za branje lastnih čustev, čutenj, hotenj in misli, vendar le redki uporabljajo gozd, da spodbudi intuitivno sklepanje. Redki so sposobni spodbuditi delovanje starodavnih genetskih zapisov, da se izrazijo v svojem izvornem, lahko bi rekli tudi primarnemu okolju. Gozd raste iz samega sebe, lastnih odpadkov, trohnobe; leta, desetletja, stoletja, tisočletja …

Turritopsis dohrnii, morski feniks, po razmnoževanju

se povrne v polipno obliko.

Sl. vir: NaturalHistoryMuseum

    In sredi tega naravnega prebujanja nas posamezni primerki dreves znova opominjajo, da v biologiji pravzaprav ni zapisanih omejitev, zaradi katerih bi ne mogli podaljševati življenja ali bolje rečeno obstoja v nedogled. Če neko drevo, rastlina preživita stoletja, tisočletja v določenem okolju, ne moremo več govoriti le o običajnem procesu staranja. Slednji namreč preko vitalnih let vodi v propadanje, v biološki odpadek, iz katerega naj bi se hranilo novo življenje. Pri tako starih drevesnih primerkih gre po vsej verjetnosti tudi za določene obnovitvene, pomladitvene procese. Zakaj le pri nekaterih drevesih, ko pa imamo toliko vrst in toliko dreves? To je vsekakor vprašanje, v katero moramo zagristi, če hočemo priti do določenih biokemičnih, mogoče tudi zaenkrat še metafizičnih odgovorov, ki zadevajo dolgožitje nasploh. 

    Zanimivo, kakšen je naravni smoter, da nekatere vrste živijo neverjetno dolgo. Poleg "nesmrtne "meduze Turritopsis dohrnii omenimo še steklene spužve in črne korale, ki krepko presežejo 10.000 let ter nekatere drevesne vrste, ki se spopadajo s tisočletji, recimo: ščetinasti borovci (bristlecone pine), patagonska čempresa (Fitzroya cupressoides), stara smreka (picea abies) šrilanški figovec (ficus religiosa), sekvoje (sequoiadendron giganteum), oljke (olea europaea)(7) … Večina velikih živali in človek pa redkokdaj presežejo 100 let? Če drži, da naravni prostor in njegove ekosisteme(8) določajo prehranske verige, bi bilo vsekakor dobro vedeti, kakšno dejansko vlogo v njih imajo že omenjene dolgožitne vrste? Gre za evolucijske posebnosti, v celoti odvisne le od biotopov(9) in ne od prehranskih verig, ki tvorijo organske odpadke za preskrbo življenjskega prostora s potrebnimi hranili ali so dolgožitne vrste del prehranskega kroga z zelo specifičnimi lastnostmi in nalogami? Odgovori, ki nam bodo pomagali pojasniti vlogo dolgožitnih vrst v ekosistemih, lahko veliko prispevajo k razumevanju samega staranja in vzdrževanja vitalnosti same. 

Gozd, kjer se lahko z lahkoto izgubiš in se najdeš
v sebi.                                              Sl.vir: WallpaperFlore

    Nesporno je, da odgovore že imamo, naj gre za samo biokemijo, okolje ali sobivanje z različnimi naravnimi vrstami. Skrivajo se nikjer drugje kot v že poznanih ukrepanjih za izboljšanje bivanja, sodelovanja in telesnega počutja. Število stoletnikov raste iz desetletja v desetletje(10). Nenehno podaljševanje pričakovane življenjske dobe pomeni, da človeštvo še ni doseglo absolutne starostne meje. Z ugotovitvami številnih dolgožitnih raziskav bo slednja dramatično rasla. Vsekakor morata staranje in osebnostno zorenje postati enakopraven dejavnik demokratičnega političnega procesa, starostniki pa morajo trenutno pasivno vlogo zamenjati za neposredno dogovarjanje in sodelovanje pri oblikovanju sprememb, ki se napovedujejo s starajočo družbo. Skrb za dolgotrajno oskrbo se mogoče sliši spodbudno, po drugi strani pa neposredno kaže na to, kako podcenjujoč odnos imajo mlajše generacije do dolgožitja oziroma vitalne starosti. Klasične starke in starci postajajo preteklost, staranje samo pa sila pomemben proces. Vsekakor preveč pomemben, da bi ga prepustili demografom, socialnim službam in kariernim politikom.

Navedki:

(1)  Teorija o upočasnjeni telesni obrabi je splošno znana kor Rate of Living Theory (Teorija hitrosti življenja). Teorija o hitrosti življenja predpostavlja, da hitrejši kot je metabolizem organizma, krajša je njegova življenjska doba. Teorijo je leta 1908 prvič predlagal Max Rubner. Temeljila je na njegovem opažanju, da imajo manjše živali hitrejši metabolizem in krajšo življenjsko dobo v primerjavi z večjimi živalmi s počasnejšim metabolizmom. Teorija je pridobila dodatno podporo z delom Raymonda Pearla, ki je izvajal poskuse z vinskimi mušicami in semeni melone, kar je podprlo Rubnerjevo začetno opažanje. Pearlove ugotovitve so bile kasneje objavljene v njegovi knjigi The Rate of Living leta 1928, v kateri je pojasnil Rubnerjevo teorijo in dokazal vzročno zvezo med upočasnitvijo metabolizma in podaljšanjem življenjske dobe. Vsebinski vir, 26. 06. 2025. Wikipedija: https://en.wikipedia.org/wiki/Rate-of-living_theory

(2) Oksidativna fosforilacija - Z njo celice učinkovito pretvarjajo energijo iz hrane v obliko, ki jo lahko uporabijo za vse svoje življenjske funkcije. Je proces, ki v celici poteka predvsem v mitohondrijih, njen končni produkt je ATP (adenozin trifosfat) - glavna energijska molekula celice. Brez nje bi bilo življenje, kot ga poznamo, nemogoče.

(3)  Fenotip - zunanje in notranje lastnosti in značilnosti organizma (SSKJ in Pravopis)

(4) Si lahko predstavljate, kaj boste delali prvih sto nesmrtnih let v nebesih? Kaj pa prvih milijon let ali milijardo let? Kaj pa recimo dvajset in potem še sto milijard? Verjetno ne, in mnogi bi precej hitro pobegnili nazaj v minljivost. Toda če predpostavimo, da nesmrtnost praktično nima časa, saj ni z njim omejena, da obstoji zgolj prostor, potem je vaše bivanje v nebesih rešeno. Ker ne bo preteklosti niti prihodnosti, ampak zgolj trenutek in ta ne pozna trajanja, ne bo spominov, ne pričakovanj, ki bi postavljala večnost pod vprašaj dolgočasja. 

(5) Florence Williams. Narava zdravi in pozdravi. Zakaj narava pripomore, da smo srečnejši, ustvarjalnejši in bolj zdravi (The Nature Fix. Why Nature Makes Us Happier, Healthier, and More Creative). Prevod: Miriam Drev. UMco, d. d. Ljubljana 2018.

(6) Sinestezija - Doživljanje predstav kakšnega čutnega območja z zaznavami drugih čutnih območij, soobčutje (SSKJ, Pravopis)

(7) Kronološka starost posameznih primerkov je ocenjena na nekaj tisoč let: ščetinasti bor (bristlecone Pine - Pinus aristata, Pinus longaeva, Pinus balfouriana) - 4.900 let, Patagonska čempresa (Fitzroya cupressoides) - 5.000, Stara smreka (Old Tjikko - Picea abies) - 9.550 let, Šrilanški figovec (ficus religiosa) 2.313, sekvoje (Giant Sequoias - sequoiadendron giganteum) in rdeče sekvoje (sequoia sempervirens) - 3.000 in več, oljke (olive tree - olea europaea) - večinoma do 2.000 let, posamezni primerki pa celo 4.000 let

(8) Skupnost živih organizmov, ki naseljuje določen biotop, se imenuje biocenoza. Biotop in biocenoza skupaj tvorita ekosistem.

(9) Biotop je življenjski prostor določene skupnosti organizmov (rastlin, živali, mikroorganizmov). Gre za neživi del ekosistema, ki ga opredeljujejo abiotski (neživi) dejavniki okolja: vlaga, temperatura, svetloba, tla, veter, zračni pritisk …

(10) Ocenjeno je, da se je število stoletnikov po svetu skoraj početverilo med letoma 2000 in 2020. Leta 2000 naj bi jih bilo okoli 151.000, leta 2012 okoli 316.600, leta 2020 pa že okoli 573.000. Pričakuje se, da se bo ta trend nadaljeval in bo do leta 2054 na svetu že skoraj 4 milijone stoletnikov. Tudi v Sloveniji se je v treh desetletjih število stoletnikov znatno povečalo. Leta 1991. jih je bilo le 26. Na začetku lanskega leta (2024) so našteli že 386 oseb, starejših od stoletja. V Združenem kraljestvu beležijo podvojitev stoletnikov od leta 2003, ko jih je bilo približno 7.980. V dvajsetih letih je število naraslo na 16.140 stoletnikov.