Reformirano izkoriščanje

  Da se je bližal plačilni dan, se je najbolj poznalo po vedno bolj redki enolončnici. Recept je bil sila preprost in jed je odstopala predvsem po slanosti; no tudi po velikih makaronih, ki jih je bilo vedno težje najti v redki juhi ob koncu meseca. Včasih je v njej zaplaval tudi kakšen kos mesa. Poredko in takrat so se tiho sporazumeli z očmi, kdo ga bo dobil. 

Podobno je živelo kar nekaj družin v bližini. Večinoma so bile enostarševske. Rudnik je vsake toliko utopil katerega izmed očetov in takrat so kakšno leto, morda dve, jedli nekoliko bolje in živeli lažje na račun smrti. Potem pa je življenje obrnilo stari list in lov na makarone konec meseca se je nadaljeval. Za učbenike je poskrbela šola, za zvezke, potrebščine, olje, sladkor, makarone, mleko in moko Rdeči križ, včasih Karitas, če niso ravno natovarjali vreč s hrano za begunce v Somaliji. Življenje tam doli se ni podpisovalo, zato zvezkov, svinčnikov, radirk in ostale pismoukovske krame niso potrebovali.

 

Kljub vsemu so otroci rasli. V primerjavi z vrstniki nekoliko bolj koščeno, mogoče za odtenek počasneje in manj srečno, ker se niso mogli meriti s trendovskim slogom. Oblačila in obutev iz druge roke sta kljub negovanosti prepričljivo govorila jezik predsodkov, drugorazrednosti. Bila so nekakšna kazen za strast, kratkotrajno uteho, ustrežljivost, morda ljubezen, ki se je končala v trebuhu in prispevala k boljši demografski statistiki naroda v upadanju. 

Beda je podobna morskemu psu. Ko te enkrat zgrabi, te otresa, dokler te popolnoma ne raztrga, ne pomeša tkiv in krvi z lastno požrešnostjo. Beda ni koncept, ampak posledica požrešnosti; neobčutljivosti za druge, preobčutljivosti zase. In nekega dne se ti ostanki odpravijo izza prazne mize v svet, da poiščejo sebe, a kaj, ko najdejo le sebi podobne, raztrgane duše, ki se povežejo in upajo, da bo enkrat le drugače. Pa ni! Le kulise so mogoče druge okrog mize, sredi katere stoji velik lonec, mnogo prevelik za makaron, ki plava v njem. 

Ko ulica greje topleje od ogrevanja, ki si ga lahko privoščijo nekateri upokojenci.

Sl. vir: TheHill

        Smo sredi reforme, pokojninske, trdijo in hkrati stiskajo ustnice. Ne, da bi povedali preveč, ampak da bi jih lastne besede ne izdale, da za načrti ne stoji nič drugega kot bahaška velikopoteznost, s katero pravzaprav poskušajo prikriti izkoriščevalsko naravo sprememb. Je torej potrebno, da vemo, kaj nam pripravljajo? Dosedanje izkušnje kažejo, da so vsi zavarovalni standardi podvrženi dobičkonosnim algoritmom. In pokojninski sistem je neke vrste zavarovanje. Zavarovanje za preostanek življenja, ki naj bi bil očitno čim krajši. Torej bo logična posledica reforme usmerjena predvsem v to, kako človeka kar najbolje izčrpati, utrudit, da doba, ko je prisesan na pokojninsko blagajno, ne bo predolga; vsaj za večino!

    Ne, pokojninske dobe preko štirideset let ne bomo podaljševali se znova trka po prsih predsednik vlade. Do zdaj sem se že navadil, da njegovim in besedam ostalih koalicijskih bahačev ne verjamem kaj dosti. Zadevo namreč lahko odlično rešimo tudi na drug način. Pojasnila ga je Špela Novak Zrim(1): 

" Za pridobitev pravice do starostne upokojitve morata biti izpolnjena dva pogoja in tako bo ostalo tudi po reformi. Prvi pogoj je doseženih 40 let dela, drugi predpisana starost 60 let. Kar pomeni, da tisti, ki so se zaposlili pri 18 ali celo prej, 40 let dela dosežejo, še preden dopolnijo 60 let. Ker torej nimajo izpolnjenih obeh pogojev, morajo delati še dodatni dve leti.  Za vsako dodatno leto sicer prejmejo tako imenovan bonusni odmerni odstotek, ki trenutno znaša 1,36 odstotka na leto. 

In vse to bo veljalo tudi po reformi. Le da bo starostna meja za dve leti višja in bo znašala 62 oziroma 67 let. Dvigovala se bo postopoma do leta 2035, in sicer vsako leto za tri mesece. Tisti, ki se bodo zaposlili pri 18, bodo tako še vedno morali delati 42 let. Ko bodo stari 60, pa bodo lahko uveljavili znižanje starostne meje zaradi dela pred 20. letom starosti. Zanje bo višji tudi odmerni odstotek. Vsako leto bodo prejeli dodatne tri odstotke. Še vedno pa to pomeni, da bodo tisti, ki se bodo zaposlovali najhitreje, morali delati več kot 40 let."

Luka Mesec: Kako reformirati revščino, da ne bo
prizadeto blagostanje?                         Sl. vir:Maribor24

Enostavno bi boljše pojasnilo, zakaj koalicija nasprotuje predlogu E-seniorji 55+ o nedotakljivi pokojnini težko našli. In hkrati je zdaj tudi razumljiva na prvi pogled smešna opazka iz vladnih krogov, da bi se pokojninski sistem sesul, če bi vsi upokojenci ponovno vstopili v delovno razmerje. Namreč, med državami, ki imajo najbolj zagnane upokojence (ZDA, Švedska, Švica in Estonija) je takšnih z dvojnim statusom le nekaj več oziroma manj kot 20 odstotkov. V Sloveniji je zgolj 2 do 4 odstotke upokojencev, ki so istočasno tudi v delovnem razmerju(2). Toda ko bo zakonodajni proces, ki ni nič drugega kot kilavo premetavanje in dopisovanje členov v obstoječem zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, zaključen, bomo imeli med 45 in 55 % prihodnjih upokojencev, ki so že oddelali in tudi 40 let vplačevali v pokojninsko blagajno. Za vsako leto dodatnega izčrpavanja jim bodo odmerili le 1,36 odstotka bonusa. Kdor bo imel srečo, ga bodo v delovnem razmerju zadržali dve leti dalj, a bo ostal brez 40-odstotkov dodatne pokojnine, ki jo zaposleni upokojenci uživajo zdaj za polni delovni čas prvi dve leti, ko izpolnijo pogoje za upokojitev. Se bo takšno izkoriščanje že štelo tudi v pripravo na upokojitev?

    "Delovne dobe ne bomo podaljševali," torej trdi plesni mojster Svobode, Golob. Saj jo za vzdržnost pokojninske blagajne niti ne bo treba. Le dobršnemu delu zrelih za upokojitev bodo še dve leti odrekali možnost do prejemanja pokojnine. In ne pozabimo, koliko bo med vsemi tik pred upokojitvijo takšnih, ki bodo izgubili delo, preden bodo napolnili 40 let zavarovalne dobe in bodo po novem, namesto na zavodu za zaposlovanje guslali ob socialni podpori do napolnjenih 67 let. 

Na desni je Roberto. Druga dva sta plesalca iz Svobode,
ki upata, da po pokojninski reformi ujameta še kakšno
zrno.                                                                   Sl.vir: Delo

    Se je kdo že resno spustil v raziskavo, da dobi odgovor, koliko vsako leto mizerne negotovosti v povprečju skrajša življenje in kako to vpliva na njegovo povprečno trajanje?

    Višji odmerni odstotek, a po vsej verjetnosti nižja pokojninska osnova, od obračunanih danes, bo očitna še ena virtuozna računska rešitev, ki jo predlagata liberalna oblast in "levi" delavcem bojda naklonjeni stranki. Do zdaj se je za pokojninsko osnovo vzelo povprečje 24 najugodnejših zavarovalnih let. Po novem naj bi bilo to 35 najboljših let. Enajst let več, a hkrati tudi slabše plačanih, ki bodo nedvomno znižala zavarovalno osnovo. Višja odmerna stopnja, a nižja zavarovalna osnova je še eno izmed pravil, ki bodo oblikovala bodoče pokojnine. 

    Le kaj lahko pričakujemo več od te ali drugih preperljivih, nazadnjaških vlad, ki krojijo domačo politiko od osamosvojitve naprej? Z robotiko smo na začetku, umetne inteligence se bojimo, virtualno resničnost izganjajo predsodki, medicina in biokemična znanost sta se kompromitirali v času množične prodaje cepiv za preprečevanje kovidnih obolenj, največjega medicinskega izvedenca za nevrološke posege in zdravljenje možganov so sodno preganjali, ga prepustili zagrenjenosti in dolgovom, v izobraževanju, zdravstvu in državni upravi se več ukvarjajo s statusnimi vprašanji zaposlenih kot s posodabljanjem storitev in dograjevanjem znanja, predsednik vlade in šefinja države pa se obnašata, kot da ima njuna osebna prizadetost prednost pred državnimi in občimi interesi. Z enim preprostim stavkom: S produktivnostjo, učinkovitostjo in uspešnostjo smo preveč na psu, da bi lahko živeli spodobno in udobno! 

Idealna pokojninska reforma: upokojitev v krsti.

Sl. vir: ŽagarCommerce

    Ja, v mladosti se očitno nismo kaj dosti spraševali, o čem bomo povpraševali na starost. Delavska država nas je pomehkužila. In zdaj, ko bi jo najbolj potrebovali, smo jo pustili na cedilu. Ukvarjamo se le še z vprašanji, kako nategniti sebe, da bomo vsaj na zunaj zadovoljni, čeprav bomo globoko v sebi, v želodcu in duši hudičevo lačni. Tudi po "nereformi" bo pokojninski sistem ostal eden ključnih agregatov revščine. V državi, kjer finančna vzdržnost(3) postaja in ostaja najpomembnejši izgovor za siromašenje življenja, česa drugega niti ne moremo pričakovati; ne glede na to, kdo upokojence goni na ulico!

Zaznamki !

(1)  Špela Novak Zrim. Bomo po novi pokojninski reformi morali delati dlje? 24.ur.com. 18.03.2025: https://www.newscientist.com/article/mg26535342-500-a-fresh-understanding-of-tiredness-reveals-how-to-get-your-energy-back/ 

(2) Population Europe. Vir: https://population-europe.eu/research/popdigests/working-after-retirement

(3) Vsekakor gre za vzdržnost in vedno ter izključno gre le zanjo, kadar tehtajo pravice, s katerimi mislijo nahraniti povprečne ljudi. Lani je 254.000 upokojencev živelo z mesečnimi prejemki, nižjimi od praga revščine oziroma z dohodkom, manjšim od 981 evrov. Kar za dvočlansko gospodinjstvo z dvema mejnima pokojninama še predstavlja kolikor toliko solidno osnovo za življenje, se nekdo, ki živi sam, že spogleduje s pomanjkanjem. Infografika Delo: Razporeditev starostnih pokojnin, Prepričevanja o skrbi za upokojence. Delo, 08. 03. 2025. Spletni vir: https://www.delo.si/novice/slovenija/prepricevanja-o-skrbi-za-upokojence in Poročilo statističnega urada RS 20. 02. 2025. Vir povzet 14. marca 2025: https://www.stat.si/StatWeb/News/Index/13464