Dublinska deklaracija o dolgoživosti

 Podpora Dublinski deklaraciji o spodbujanju dolgoživosti

Medtem ko nekateri trdijo, da je človeška zavest prekletstvo ponovnega obujanja Babilonskega stolpa, ki naj bi se po zgradbi in značaju lahko neposredno kosal z božjimi dosežki na Zemlji, drugi precej skromno priznavajo, da smo ljudje krhka bitja, duševno in telesno ter bi bil skrajni čas, da znova združimo pomešanje jezike in skupaj začnemo iskati zdravilo, ki nas bo ozdravilo betežnosti in trpljenja na stara leta. Natanko to je namreč zamisel o dolgoživosti. Predstavljata jo avtorja deklaracije Aubrey de Grey in Brian Kenedy. Prvi že več kot 25 let nagovarja javnost s tezo, da je starost bolezen, ki jo je mogoče pozdraviti, Brian Kennedy je tipični znanstvenik, starostnim težavam in njihovi ozdravitvi se posveča približno deset let in je priznani profesor biokemije in fiziologije na medicinski fakulteti Yong Loo Lin, ki sodi pod okrilje Nacionalne univerze v Singapurju. Hkrati v okviru iste univerze vodi tudi raziskovalno središče za zdravo staranje.

Nesporna avtoriteta na področju dolgoživosti je vsekakor biogerontolog, matematik, fizik in še marsikaj, Aubrey de Grey. Že četrt stoletja ustanavlja neprofitna združenja, kjer raziskujejo starostne procese in iščejo odgovore na za večino znanstvenikov "smešna vprašanja". Prav ta zakoreninjenost prepričanj, da je življenje že ob rojstvu obsojeno na propad (Prah si bil in v prah se povrneš!), je tisto, kar de Greya vznemirja, da se znova in znova, tudi po hudih razočaranjih, ponovno vrača in še bolj vneto napada starost in smrt. Še nedolgo nekakšen donkihotski zanesenjak je končno le uspel razglasiti starost za predsodek in danes se zanj in njegove zamisli ogrevajo tudi drugi znanstveniki, ki so spoznali, da biološki procesi niso nespremenljiva danost od vekomaj, ampak nekaj, kar se da nenehno popravljati, reprogramirati in prilagajati okolju ter človeškemu stremljenju in potrebam. Še do včeraj spornim zamislim, sledijo tudi denarni mogotci, manjši vlagatelji ter celo nekatere državne ustanove. Prav nič ne bomo pretiravali, če rečemo, da na svetu deluje že več kot 7.000 zagonskih podjetij, v katerih precej vlagajo v raziskave, povezane z dolgoživostjo. Koliko podobnih družb z državnimi podporami deluje na Kitajskem, ne ve nihče!

Dolgoživost postaja posel stoletja. Bistveno večji od tako opevane "zelene preobrazbe" In, če se nekateri še vedno sprašujejo, kaj bodo s starejšimi ter kako zavarovati proračune, da jih starostniki ne popapajo, je odgovor več kot na dlani. Umetna inteligenca in opolnomočeni starejši so že začenjali spreminjati svet. Ne, ne bodo ga vrgli s tečajev, kot se mnogi bojijo, ampak bodo poskrbeli, da trenutno življenje, ko se desetletja večina izčrpava od jutra do mraka s prekomernim delom in preštevilnim potomstvom, postavijo v bolj humane okvirje. 

Pa ni treba dosti. Stvari se bodo začele spreminjati že, če bo odpadlo dobršen del dolžnosti in nalog, ki jih družba in posamezniki izpolnjujejo, ko skrbijo za starajoče in vedno bolj betežno prebivalstvo. Zdrava starost bo namreč prinesla olajšanje vsem, predvsem pa ogromno vitalne energije, da bodo lahko generacije več in bolje skrbele za napredek ter mlajšo, odraščujočo populacijo. 

Je dolgoživost že neposreden izziv nesmrtnosti? To trenutno težko rečemo. Toda kot nas poduči zgodovina, se človek nikoli ne ustavi in sega po vedno višjih in svetlejših zvezdah. V domišljiji gradi svetove, ki jih kasneje dejansko poseli. V tem duhu naj bo tudi moje osebno sporočilo, poslanica Dublinski deklaraciji: "Z dolgoživostjo smo praktično šele začeli svoj zavestni pohod v neskončnost!" 

Aubrey de Grey in Brian Kennedy, znanstvenika, ki sta
pozvala k pravici do zdrave dolgoživosti.

Deklaracija

Skupno priporočilo za takojšnjo razširitev raziskav o podaljšanju zdravega človekovega življenja

    Že tisočletja samoumevno pojmujemo, da je staranje neizogibno. Večji del naše zgodovine ljudje z visoko starostjo vzbujajo naše zanimanje. In čeprav so v našem vedenju stoletniki prisotni najmanj od antičnih Grkov(1), medicina do starostnih procesov ni kazala nekega posebnega zanimanja. 

    To se očitno spreminja!. Medicina dolgoživosti je postala glavni tok. Najprej so se zbrali dokazi, kako spremembe življenjskega sloga preprečujejo kronične bolezni, povezane s staranjem in podaljšujejo zdravi del življenja ter človekovega delovanja. Zadnjih nekaj let so raziskave dolgoživosti precej napredovale. Za staranje je bilo ugotovljeno, da je prilagodljivo in postavili smo veliko strategij, s katerimi nam je uspelo podaljšati življenje in zdravje pri poizkusnih, laboratorijskih živalih. Trenutno potekajo tudi klinična proučevanja na ljudeh in že zgodnji rezultati kažejo, da je biološko starost posameznika mogoče spreminjati.

Današnje zamisli o dolgoživosti so krepko presegle
religiozno taoistično obredje kitajskega cesarja Jiajinga
iz dinastije Ming, ki si je mladost vračal v posteljnih
radostih z devicami.                             Sl. vir: MultiverseWiki

    Na področju dolgoživosti naj bi potekala usklajena prizadevanja za ustaljeno in zakonsko poimenovanje in rabo besede "doba zdravega življenja". Zakaj je tako pomemben razpon obdobja zdravega življenja (kako dolgo smo zdravi) in ne le sprejemanje življenja kot takega (kako dolgo živimo)? Gre za to, da si znamo jasno predstavljati, kako bi moralo naše življenje potekati, ne pa da samodejno pristajamo na resničnost, v kateri že živimo. In ko nas sprašujejo, ali živimo živeti dlje, mora biti v nas jasna predstava, kakšno življenje si dejansko želimo. 

    Mnogi si zamišljajo starše ali stare starše ob koncu življenja, ko imajo pogosto velike zdravstvene težave in slabo počutje. Na osnovi takšnih predstav se odločajo, da si takšnega življenja vsekakor ne želijo. A raziskave o dolgoživosti že zdaj kažejo, da se je trpljenju na starost mogoče izogniti s posegom v pozno srednje življenjsko obdobje in hkrati podaljšati tako trajanje zdravega bivanja kot življenje samo. Ko izpostavljamo pomembnost zdravega bivanja, se hkrati zmanjšajo naši etični pomisleki o preseganju dolžine življenja, ki nam ga je odmerila narava.

Krionika, globoko zmrznjeno čakanje na biološke
rešitve, ko bo znanost sposobna ozdraviti starost
in bolezni, ki jo zaznamujejo

Sl. vir: IFLScience

    Vendar pa glede tega obstajajo določene pomanjkljivost: številni trenutni posegi, namenjeni dolgoživosti, lahko podaljšajo dobo zdravega življenje bolj kot življenje samo. Spremembe življenjskega sloga, kot je redna telesna vadba, verjetno ustrezajo temu modelu. Številni posegi, ki imajo dramatične učinke na podaljšanje zdravja pri laboratorijskih primerkih nevretenčarjev, beležijo skromnejše učinke pri miših, in obstaja skrb, da bodo pri ljudeh še manjši. Z drugimi besedami, zdravila in majhne molekule, nad katerimi smo danes navdušeni, lahko kljub visokim stroškom razvoja in dolgotrajnim postopkom odobritve podaljšajo povprečno dobo zdravega življenja samo za pet ali deset let in in verjetno sploh ne vplivajo na podaljšanje življenja kot takšnega. Da ne bo pomote, to bi še vedno pomenilo revolucijo v medicinski praksi! Petletno podaljšanje zdravega obdobja pri ljudeh z dostopom do zdravstvenih storitev bi prihranilo nekaj bilijonov(2) letno pri stroških zdravljenja, omogočilo višjo kakovost samega življenja celotnemu prebivalstvu in ublažilo demografske izzive, ki se dogajajo v prvi polovici tega stoletja. Večina strokovnjakov na tem področju tako priznava, da je to verjeten izid, ki ga bomo dosegli v bližnji prihodnosti in eden od fokusov medicine dolgoživosti nasploh. Toda dosežemo lahko še mnogo več. 

Ključno vprašanje: Kateri biološki procesi povzročijo
staranje in ali jih je mogoče obrniti v smer pomlajevanja

Sl. vir: Rantt

Vendar zaradi osredotočenja na praktične vidike staranja, premalo pozornosti posečamo trajanju življenja oziroma dvema temeljnima vprašanjema povezana z njim: Zakaj se ljudje staramo in kaj lahko storimo v zvezi s tem? Zagotovo gre za dve najpomembnejši vprašanji o človeški biologiji. Toda, naj se še tako trudimo, da bi vprašanja, povezana z življenjsko dobo, prezrli, se nenehno soočamo z možnostjo neizogibnega poslabšanja zdravja, ki vodi v smrt. In to oblikuje naše misli in dejanja! Kljub neverjetnemu napredku v raziskavah dolgoživosti naslednja vprašanja ostajajo zaenkrat še odprta: 

• Kateri biološki procesi povzročijo staranje? 
• Ali je mogoče staranje, ne le bistveno upočasniti, ampak sam proces tudi obrniti? 
• Kako bi se ljudje in družbe, v katerih delujemo, spremenili, če bi dosegli omenjeno. 

Odgovori na takšna vprašanja bodo stali milijarde dolarjev in veliko časa, vendar smo prepričani, da se bo vložek nedvomno večkratno povrnil. Na omenjena vprašanja je mogoče odgovoriti (in tudi bomo); in to lahko rečemo zagotovo, ker bo pridobljeno znanje neizogibno vodilo do velikega medicinskega napredka. Drugi razlog ne temelji na uporabnosti, temveč na klasičnem argumentu: "znanje zaradi znanja". Razumevanje sebe in organizmov okoli nas je bil nekoč edini vzrok za raziskovanje, saj so odgovori na osnovna vprašanja zanesljivo uporabni v prihodnosti. Pomislite na penicilin!(3) Tako je iskanje znanja, zlasti o vseprisotnih temah, kot je na primer staranje, vredno že samo po sebi. 

Stari in srečni pod isto streho? Ne, to ni rešitev!
Sl. vir: Amwins

    Doseganje veliko boljšega nadzora nad staranjem seveda ne pomeni nesmrtnosti. Kljub temu bi se svet, v katerem živimo, dramatično spremenil, prav tako tudi način našega življenja. Lahko se poveča sama kakovost bivanja, življenja, strah pred izgubo lastne neodvisnosti se zmanjša in sčasoma se korenito izboljšajo tudi razmere delovanja našega sveta. Kaj bi to pomenilo? Predstavljajte si mladostno energijo, ki se prepleta z modrostjo izkušenj! Pomislite na to, da bi živeli dovolj dolgo, da bi lahko potovali globlje v vesolje. Predstavljajte si, da bi se pri 80 letih vrnili v šolo, da bi preučevali najnovejša znanstvena dognanja, zastavili novo kariero in videli odraščati svoje prapravnuke. Da, prišlo bo do nepričakovanih rezultatov in nekateri bi lahko sprožili nove izzive. Seveda tudi v preteklosti poznamo podobne tehnološke dosežke, vendar so sila redki, ki bi oživili tisti čas. Koliko nas je, ki bi si sploh želelo vrniti v preteklost? Koliko le se nas želeli v prihodnost? Glede prihodnosti, predvsem tiste, boljše od sedanjosti, smo optimisti, in prav optimizem nas žene naprej po odgovore, ki jih zastavlja veliko vprašanje biologije. Na prvem mestu med njimi so izzivi povezani s staranjem. 

    Katere karte je treba obrniti, da bi odgovorili na vprašanje o dolgoživosti? Katere interventne strategije nas bodo pripeljale, da bomo presegli obstoječe skromne učinke zdravljenja in korenito spremenili potek biološkega staranja. Čaka nas precej zahtevna pot, od grobega poznavanja biologije, procesov, ki so povezani s staranjem, do resničnega razumevanja pojava.

Bolni, betežni, vendar živi? Tudi to ni rešitev!

Sl. vir: ElderyHomeCareServicesInSingapore

    Biogerontološke raziskave(4) so pogosto redukcionistične(5) narave, saj se osredotočajo na poti, beljakovine in gene, ki vplivajo na naše staranje. To je bilo uspešno, vendar je zdaj očitno, da procesi, ki nadzorujejo staranje, predstavljajo medsebojno povezano mrežo interakcij, ki sčasoma povzročijo, da se starajoči fenotip(6) pojavi na ravni celotnega organizma. Za rešitev vprašanja "zakaj se staramo" je potrebno novo sistemsko razmišljanje. Uporabiti je treba strategije za rekonstrukcijo, razumevanje molekularnih sprememb in poti ter jih vključiti v enoten model, ki pojasnjuje staranje. Takšna sinteza zahteva multidisciplinarni pristop, ki združuje metode in orodja iz molekularne biologije, teorije kompleksnih sistemov ter fizikalnih in inženirskih znanosti. To lahko močno olajša vedno večja razpoložljivost človeških biomedicinskih podatkov, kot so elektronski zdravstveni zapisi. Na tem področju vsestransko modeliranje napreduje, kar omogoča meritve biološke starosti, novih posegov in razumevanje različnih vidikov staranja glede na odvisne pojave oziroma procese. Vendar pa moramo preseči ustvarjanje črne skrinjice(7), da pridemo do smiselnih in razumljivih vzorcev, ki ne le opisujejo, ampak tudi pojasnjujejo starostne procese z izrazi, ki jih razumemo in lahko uporabljamo pri neposrednem delu. 

    Večina aktivnosti, ki trenutno potekajo, se posveča življenjskemu slogu in majhnim molekulam, ki vplivajo na dolgoživost. Med njimi so takšne, ki naj bi uredile presnovo, obnovile mladostne imunske funkcije, ohranjale vitalno telo, čistile škodljive, senescenčne celice(8) iz organizma, kot tudi izboljšale celične odzive na stres. Vendar pa so na obzorju (in tik za njim) strategije, ki bi lahko imele veliko večji vpliv na dolgoživost. Te je treba resno preučiti in za ta velika vprašanja je treba nameniti sredstva. Do nepotrjenih raziskovalnih predpostavk moramo biti predvsem strpnejši, bolj tolerantni. Jasno nam je, da so velike ideje včasih napačne in da bodo tiste, ki so pravilne, daleč odtehtale neuspehe. 

Mogoče bi bilo primerno kaj v tem slogu!

Sl. vir: YouTube

    Spodaj naštevamo nekaj obetavnih zamisli, ki so se pojavile na obzorju in domnevamo, da bodo vnesle nekaj vznemirjenja v naše sredine, predvsem zato, ker se jim do zdaj nismo posvečali ali pa smo raziskave v tej smeri smatrali za obrobne, nepomembne. Ti (in drugi) primeri bi morali biti podlaga za resno in poglobljeno razpravo v delovnih skupinah. Oživili naj bi zamisli, da vzpostavimo nadzor nad trenutno še neizogibnim biološkim izidom naših življenj in to z obvladovanjem starostne obolelosti in usmerjanjem umrljivosti. 

Nekaj nastajajočih strategij in vptrašanj:

• (Kombinirani) Povezani in prepleteni pristopi - Je mogoče hkrati ciljati na več sistemov, z njimi povezanimi procesi in ali bo to prineslo sinergijske rezultate?

• Novi razredi majhnih molekul - Raziskali smo le ozko podmnožico majhnih molekul, ki vplivajo na izide glede dolgoživosti. Ali bodo obsežnejša preverjanja ali celo novi pristopi k preverjanju privedli do podaljšanja življenjske dobe?

• Celično reprogramiranje - Ali lahko reprogramiramo somatske celice v človeškem tkivu da bodo spodbujale zamenjavo poškodovanih celic in povrnile tkivu mladostno delovanje?

• Obravnavanje dolgoživih vrst- Ali lahko izkoristimo prilagoditve dolgo živečih vrst, da bo trajanje našega življenja primerljivo z največjimi naravnimi dosežki in bo preseglo skromne spremembe, ki jih prinašajo obstoječi posegi?

• Genska in celična terapija - Dolgo obetavni genska in celična terapija sta postali izvedljivi. Ali ju je mogoče uporabiti za zdravljenje staranja ali s staranjem povezanih bolezni?

• Nove tarče - Vzemimo primere genskega zdravljenja, ko so zdravila in terapije pripravljene na osnovi multiomičnih(9) proučevanj. Ali lahko upočasnijo ali obrnejo starostne procese? 

• Nove strategije za odpravljanje vplivov staranja na poslabšanje epigenoma(10) - Obstajajo trdni dokazi, da oslabitev epigenoma poslabša naš nadzor nad endogenimi paraziti, kot so retrotranspozoni(11) in retrovirusi(12), ter se povečujejo vnetja, povezano s staranjem. Ali je epigenom mogoče popraviti in okrepiti?

• Prilagajanje ukrepov na področju staranja posamezniku - čeprav določena dogajanja, ki smo jim množično izpostavljeni, verjetno spodbujajo staranje, pa je njihov vpliv na vsakega posameznika drugačen, je relativen. Zato je še kako pomembno, da ukrepanje prilagodimo oziroma uskladimo s posameznikovo naravo in njegovim dojemanjem okoliščin, kar bo nedvomno prineslo boljše rezultate.

• Preko obzorja - Strategije, kot so krioprezervacija(13), kartiranje(14) možganov in pridobivanje organov ex vivo(15), ki pogosto veljajo za znanstveno fantastiko, bodo sčasoma morda izvedljive. Ne smemo pozabiti, da bodo za dramatično podaljšanje življenjske dobe morda potrebne tehnologije, ki si jih še ne znamo v celoti predstavljati.

Naj staranje ne bo le garanje za preživetje!

Sl. vir: NorwegianSciTechNews

    Lahko že ta trenutek napovemo radikalno podaljšanje življenjske dobe? Na to vprašanje še ne moremo odgovoriti povsem prepričljivo. Vendar pa obstoji dovolj mamljivih namigov, da je staranje precej gnetljivo in da je na tem področju mogoče veliko narediti. To tudi opravičuje znatna sredstva, ki se že namenjajo, in se bodo, za raziskave starostnih problemov in rešitev. Zamislite si svet, v katerem je mogoče nadzorovati staranje. Morda bo šlo za največji znanstveni preboj pri obvladovanju nenehne človekove preobrazbe!.

Navedki!

(Vsa pojasnila so pripravljena ob pomoči UI Gemini in preverjena skozi razgovor z njo ali s potrditvijo v Googlovih navedbah.)

(1)  Nekih dokumentiranih virov, ki bi dejansko potrdili obstoj stoletnikov v antični Grčiji, nimamo, čeprav so že takrat imeli starosti več kot 120 let za ekstremne, vendar možne. To je bila recimo starost Nestorja iz Iliade in če upoštevamo povprečno življenjsko dobo tistega časa, je njegovo življenje trajalo najmanj tri takratne generacije. Čeprav iz pesniških in filozofskih virov ne moremo ravno sklepati na verodostojnost trditev, je tudi vnaprejšnje zanikanje, da gre za absurdne in pretirane številke lahko zmotno. Ko namreč spremljamo življenje današnjih stoletnikov, vidimo, da so pretežen del življenja zdravi, predvsem pa nimajo nekih kroničnih, za starost tako značilnih bolezni. Če že so prizadeta čutila: sluh, vid, tip, vonj in okus, kar pa lahko pripišemo upadanju kognitivnih funkcij in upočasnitvi nevronov. Stoletniki nas verjetno spremljajo pretežen del človeške zgodovine, a so podobno kot danes bolj izjemen pojav kot pravilo.  

(2) Izvirna deklaracija govori o letnem prihranku nekaj trilijonov dolarjev. Trilijon, ki ga uporabljajo v večini angleško govorečih držav je enakovreden našemu bilijonu oziroma vrednosti 10¹². 

Na splošno se je svetovna poraba za zdravje v zadnjih dveh desetletjih realno podvojila in leta 2019 dosegla 8,5 bilijona USD in 9,8 % BDP (z 8,5 % leta 2000). Poraba za zdravje je ostala zelo neenakomerna – in bolj neenakomerna kot porazdelitev svetovnega BDP. Države z visokim dohodkom so predstavljale skoraj 80 % svetovne porabe za zdravje (samo Združene države Amerike so predstavljale več kot 40 %), njihova povprečna poraba na prebivalca pa je bila najmanj štirikrat večja od povprečnega BDP na prebivalca v revnejših državah. (Global expenditure on health: public spending on the rise? Geneva: World Health Organiza- tion; 2021.)

(3) Zgodba o penicilinu je precej zgovoren primer, kako lahko temeljno raziskovanje snovi in procesov oziroma spoznavanje pojavov in njihovo nastajanje pripeljejo do prelomnih odkritij. Alexander Fleming, njemu pripisujejo odkritje penicilina, je lata 1928 zaradi zaporedja naključnih dogodkov, ki so kontaminirali petrijevko v laboratoriju s trosi plesni iz rodu Penicillium, opazil, da se bakterije (Staphylococcus) v okolici plesni ne razmnožujejo oziroma, da je bakterijski razvoj močno zavrt. Decembra 1928 je temeljito popisal, dokumentiral, zaviralno delovanje plesni ter spoznanja tudi objavil. Lotil se je celo razvijanja protibakterijskega zdravila, ki pa ga je zaradi tehnoloških težav in preobremenjenosti z drugim delom, opustil. A osnovna spoznanja so ostala in s kliničnimi poskusi na živalih, ljudeh ter izdelavo zdravila so poskusili tudi drugi: Cecil George Paine, Howard Florey in Ernest Chain, Mary Hunt, John Bumstead in Orvan Hess. Čeprav je ameriško farmacevtsko podjetje Merck & Co že marca 1942 izdelala nekaj odmerkov zdravila penicilin, je množična proizvodnja stekla šele marca 1944, ko so proizvedli 2,3 milijona odmerkov, ki so bili izključno namenjeni zavezniškim vojskam na bojiščih širom sveta. Postopek za množično proizvodnjo je omogočila, kemičarka Margaret Hutchinson Rousseau, ki je razvila fermentacijo v globokih rezervoarjih. Vira: Bill Bryson. Človeško telo. Mladinska knjiga. Ljubljana, 2022. Wikipedija. https://sl.wikipedia.org/wiki/Penicilini.

Od Flemingovih ugotovitev decembra 1928 do množične klinične uporabe marca 1944 je preteklo domala 16 let, do obče uporabe, ko je bil penicilin dostopen vsem prebivalcem pa skoraj 20 let. Tudi to je precej zgovoren podatek, ki nedvoumno kaže, koliko časa potrebujejo obetavna, dobro dokumentirana odkritja, da pride do njihove obče uporabe; če seveda ne stojijo na poti monopolni interesi, ki obetavne poskuse lahko hitro spodnesejo, da ohranijo zaslužkarske privilegije. 

(4) Biogerontološke raziskave. Staranje je kompleksen proces. Obravnavamo ga iz različnih zornih kotov, saj zajema biološke, sociološke, psihološke in ekonomske spremembe. Gerontologi se torej posvečajo razumevanju različnih vidikov staranja in življenju starejših, da bi izboljšali njihovo bivanjsko in zdravstveno kakovost življenja. Gerontologija je torej celovita veda, ki obravnava več različnih, a povezanih področij s staranjem, kot tudi proučuje zunanje vplive, ki posredno ali neposredno vplivajo na starostne procese in zaznamujejo položaj starih v družbi. Biološko staranje je zgolj eno izmed področij, čeprav v nekaterih pogledih ključno za določanje stanja posameznega starostnika in njegovih potreb ter predpostavljanje psihosocialnih razmerij. Biogerontološke raziskave se tako osredotočajo na proučevanje celičnega in molekularnega staranja (senescenčna znanost), na fiziološke procese in spremembe (medicina) ter senzorične spremembe in nevronsko odzivnost živčevja (nevrologija). V zadnjem času se je vsebina raziskav zelo razširila, in sicer vključujejo tudi področja: genetike in epigenetike, imunologije, endokrinologije, prehrana in okoljski vplivi na človeški organizem. 

(5 Redukcionistični pristop. Pri slednjem gre za poenostavitve oziroma skrčenje kompleksnih raziskav na posamezne spremenljivke in dejavnike, za katere se meni, da bi bili lahko ključni za razumevanje pojava, pojavov. Prednosti redukcionističnega raziskovanja sta poenostavitev kompleksnosti in eksperimentalna obvladljivost. Hkrati pa tvegamo, da bomo zaradi poenostavljanja izgubili celovit pogled nad procesi in povezavami, ki se vzpostavljajo ali obstojijo med njimi.

(6) Fenotip je, kar dejansko vidimo ali izmerimo pri organizmu, medtem ko je genotip genetski zapis v dvojni vijačnici fenotipa oziroma dejanske osebe. Genotip vključuje vse gene, podedovane od staršev. Ti geni lahko vsebujejo različne informacije, recimo o barvi oči in las, rasti, oblikovanju glave, dlani, telesne postave, celo bolezensko nagnjenost … Katere od teh lastnosti bodo med našim odraščanjem dejansko prišle do izraza, je odvisno od okolja in prehrane, epigenetskih informacij in številnih interakcij med geni.

(7) Modeliranje črne skrinjice. Črna skrinjica naj bi predstavljala strojne učne modele umetne inteligence za analizo večjih količin podatkov (na primer elektronskih znanstvenih zapisov, metaanaliz, encimskih kaskad, povezanih presnovnih procesov …). Omenjeni modeli so lahko izjemno učinkoviti pri analizi, razvrščanju podatkov in napovedih, čeprav največkrat ne vemo, kako so prišli do svojih zaključkov. Procesi in povezave znotraj umetnih nevronskih mrež se odvijajo v tako imenovanih skritih slojih. Vse skupaj je prezapleteno, da bi človeški um to lahko raziskal z obstoječimi orodji in razumel. Spremljanje, kaj se dogaja z modelom, ki ga skoraj zagotovo sestavlja na milijarde nevronov, je danes brezupno početje. Vse zabeleženo, a našim očem in razumu skrito! (Vira: Gemini in članek Kako je nastal ChatGPT; Se Sam Altman zaveda, kaj ustvarja? Ross Andersen, The Atlantic. Monitor, posebna izdaja. Mladina časopisno podjetje d. d. Ljubljana. April 2024. 

(8) Senescenčne celice so prenehale z delitvijo, vendar niso odmrle. So v stanju nekakšnega biološkega mirovanja in imajo ključno vlogo pri starostnih procesih. Nekateri jih imenujejo tudi zombijske celice, ker v okolico sproščajo toksine in v vseh pogledih slabijo in obremenjujejo organizem. Toda pri mlajših organizmih imajo vrsto pomembnih in koristnih nalog. Delujejo kot nekakšni nadzorniki in regulatorji v različnih bioloških procesih, kot so razvoj tkiv, organov, celjenje ran in preprečevanje tumorjev. S signalnimi molekulami usmerjajo druge celice, spodbujajo ali zavirajo njihovo rast in skrbijo za razlikovanje ter pomagajo vzpostaviti ravnovesje v tkivih. Ko opravijo svojo nalogo, sprožijo procese, ki vodijo do njihove odstranitve, s čimer preprečujejo morebitne negativne posledice njihovega kopičenja. Težave nastanejo, ko se senescenčne celice s starostjo nalagajo in začnejo sproščati prekomerne količine izločkov SASP, kar vodi do kroničnega vnetja, poškodb tkiv in razvoja starostnih bolezni. SASP - Senescence-Associated Secretory Phenotype (starostjo povezan sekrecijski fenotip). Pojasnilo je nastalo ob pomoči UI Gemini.

(9) Multiomična proučevanja so vrsta bioloških raziskav, ki vključujejo integracijo in analizo podatkov iz več različnih področij, ki se njihova poimenovanja končujejo z obrazilom "om". Recimo genom (DNK), transkriptom (RNK), proteom (beljakovine), metabolom (presnovki) in epigenom (kemijske spremembe DNK in histonov). (Pojasnilo nastalo ob pomoči UI Gemini)

(10)  Epigenom je dinamičen in kompleksen sistem, ki igra ključno vlogo pri uravnavanju izražanja genov pri razvoju, zdravju in boleznih. Epigenetske spremembe lahko "vklopijo" ali "izklopijo" gene. S tem določajo, kateri proteini se bodo izdelovali v celicah. Drugače od mutacij DNK, ki so trajne, so epigenetske spremembe povratne, obnovljive (reverzibilne). Spodbudimo jih lahko z zdravili, prehrano, kemikalijami, življenjskim slogom, vedenjem, prepričanjem, okoljskimi razmerami in odnosi. Nekatere epigenetske spremembe se tudi dedujejo. To pomeni, da izkušnje staršev lahko vplivajo na gene potomcev. (Pojasnilo nastalo ob pomoči UI Gemini)

(11) Retrotranspozoni so pomemben del genoma mnogih organizmov in igrajo pomembno vlogo v evoluciji in razvoju. Čeprav lahko povzročijo tudi bolezni, so ključni za razumevanje dinamike genoma in njegove sposobnosti prilagajanja. Imenujemo jih tudi "skakalni geni", ker se lahko premikajo in kopirajo znotraj genoma posameznega organizma. Z retrotranspozicijo nastajajo nove kopije retrotranspozonov in s časom se lahko bistveno poveča velikost genoma. Nastajajo mutacije, ki vplivajo na delovanje genov. Retrotranspozoni so tako pomemben evolucijski dejavnik. (Pojasnilo nastalo ob pomoči UI Gemini)

(12) Retrovirusi so posebna vrsta virusov, ki imajo RNK kot lastno dedno gradivo in so povzročitelji resnih bolezni, kot sta na primer AIDS in T-celična levkemija. Po drugi strani pa njihovo razmnoževalno sposobnost, da lahko prepisujejo genetske informacije iz RNK v DNK (reverzibilna transkriptaza) uporabljajo za vnos genov v celice pri genskem zdravljenju. Poenostavljeno bi rekli, da z namerno okužbo genoma sprožajo celično ozdravitev!. Poleg tega so endogeni retrovirusi zanimivi za evolucijske raziskave, saj lahko njihova prisotnost v genomu razkrije informacije o evolucijski zgodovini organizmov. (Pojasnilo nastalo ob pomoči UI Gemini)

(13) Krioprezervacija je postopek ohranjanja bioloških materialov, kot so celice, tkiva, organi ali celo celotni organizmi, pri izjemno nizkih temperaturah, običajno pod -150 °C. Pri teh temperaturah se vsi biološki procesi praktično ustavijo, kar omogoča dolgoročno shranjevanje brez večjega propadanja. (Pojasnilo nastalo ob pomoči UI Gemini.)

(14) Namen kartiranja možganov oziroma beleženje pojavnosti in nalog njihovih posameznih delov se opravlja, da bi razumeli, kako so posamezna področja povezana med sabo, kako prispevajo k različnim miselnim procesom, čustvom, vedenju in k drugim kognitivno nezavednim procesom, ki uravnavajo delovanje ter mentalno in telesno preobrazbo.

(15) Pridobivanje organov ex vivo oziroma izventelesno, se nanaša na laboratorijsko snovanje in razvoj posameznih organov, ki naj bi jih kasneje presadili v človeško telo. Trenutno na tem področju preizkušajo naslednje metode: 

• 3D biotiskanje, 
• pridobivanje zunajceličnega matriksa iz darovanih organov in njegova zacelitev z bolnikovimi celicami in 
• vzgoja plurpotentnih matičnih celic, ki se lahko spreobrazijo v različne vrste celic.