Zdravstveni totalitarizem, sistemski terorizem

Že dobro leto so ga pošiljali od vrat do vrat, od diagnoze do diagnoze, dokler se ni samo še vlekel. Bil je napol mrtev. Srčni ritem je potihnil, razpoloženje je nihalo, depresija grizla in občasno mu je zmanjkalo energije, da bi se po stopnicah vzpel v stanovanje v prvem nadstropju. No, hvala bogu noči niso bile tako mrzle tam na Obali. Občasno je tako počakal do jutra, da ga je kdo našel stisnjenega ob steni in prezeblega, ter ga spravil do vrat stanovanja in prislonil nanje, da bi z zvonjenjem priklical tiste za njimi. Odnos domačih je bil podoben tistemu v ustanovah, kjer naj bi bojda zdravili, a so predvsem skrbeli za vzdrževanje bolezni. V času lastne telesne stiske jih je že toliko spoznal, da je vedel, da od sopotnikov njegove bolezni ne more pričakovati kaj dosti. Ne od tistih v ustanovah in ne od teh za domačimi vrati. Leta in bolezen so ga odnašala proti podzemski reki Stiks, meji med živim svetom in svetom umrlih. Sicer je rad popil, a tokrat ne. Zabuhlost so mnogi merili z vatli predsodkov. Menili so, da je posledica pijače in drgetajočemu čepenju na stopnišču v pritličju so pripisovali isti vzrok. Naenkrat je začel hreščati še glas. Človek je postajal vedno večja napota; breme sebi in drugim. Pa je nekega dne v ordinaciji spoštljivega gospoda doktorja naletel na mlado specializantko. Zagledala se je v karton, pa vanj, ponovno v karton, pa spet vanj. Počasi in prividno ga je tipala, omenila še nekatere simptome in jim pritrjevala skupaj z njim. "Pa poglejmo, kako se obnaša ščitnica," je rekla čez čas. Nadomeščala je starejšega kolega. Pogled je bil svež in pričakovanja velika. 

V nekaj tednih so glavne težave izzvenele. Res je bila ščitnica in izdihajoči, je znova zajel zrak ter se povzpel po stopnicah v prvo nadstropje, potem pa z vsakim dnem višje in višje, dokler tudi drugi niso opazili prebujajočega se življenja v njem. Srce je spet bilo!

Od sodobne diagnostike do trupla na patologiji je očitno samo korak.

Sl.vir: ModernDiagnostic

    

    O čem pravzaprav govorim? O duševnem propadanju človeka in o sistemu, ki ima na vesti mnogo podobnih primerov; bistveno več kot uspešnih ozdravitev. Ja, govorim o avtoritarnem in avtoritetnem zdravstvenem sistemu. Nadutost ga je spravila na kolena. In njegova neučinkovitost je zgolj posledica omenjene prevzetnosti. Le poglejmo, kako aparatčiki v belih haljah rešujejo lastne frustracije. Vsak dan skozi sistem potujejo trume "pacientov", pa naj bi bilo to potrebno ali ne. Že od zibke naprej otroke vzgajamo v bodoče bolnike. No, tu ne mislim le na posamična cepljenja, ampak na vrste v pediatričnih bolnišnicah, kjer otrokom dopovedujemo, kako pomembna sta gospa in gospod v belem. Otrok ne prdne, malo zahrope, zakašlja, si opeče prstek in že pristane s stetoskopom na prsih, ko ugotavljajo, ali mogoče nima katere od prirojenih srčnih napak. Noro, mar ne!

    In ta norost z leti postaja vedno bolj vrtoglava. Ne moreš dobiti številnih potrdil, dovoljenj, priporočil, če ne opraviš vseh tistih obveznih pregledov. Zdravstvo te stisne za vrat. Tesnoba je cena bivanja v tem distopičnem carstvu in tesnoba je uvod v bolezensko odvisnost od sistema. Postaneš surovina krožne ekonomije, kjer te skozi ena vrata vračajo v življenjski proces, da se vrneš skozi druga. Še najbolj smo podobni zasvojencem. Vsake toliko se pojavimo na vratih, da nam vbrizgajo pravo dozo upanja!

Dve leti za umiritev metuljevega leta je absolutno preveč!

Sl.vir: ArsPharmae

    Mislim, da je zdaj nekoliko bolj jasno, čemu "sodobno" zdravstvo iz dneva v dan požira večje količine denarja, in ga nikakor ne moremo nasititi. Namreč izmišlja si bolezni, simptome in preventivne programe, s katerimi nenehno obljublja, kako bo zmanjšal zdravstvena tveganja. A če vzamemo v roke statistiko, kmalu ugotovimo, da število in vrsta tveganj z vsakim preventivnim programom porastejo. Poglejmo si samo dvajsetletno rast na novo odkritih rakavih obolenj in smrti v Sloveniji Avtorji v poročilu za leto 2020 sami navajajo, da se je v tem obdobju število odkritih rakavih obolenj domala podvojilo in trdijo, da gre omenjeni porast pripisat predvsem staranju prebivalstva. Delno to vsekakor drži, toda ne smemo spregledati, da gre pri novih primerih za vedno več odkritih mikroskopskih rakov. Leta 2020 so predstavljali kar 94,2 % oziroma 14.223 primerov. Pri mikroskopskih zaznavah odkrivajo rakave spremembe, ki so še tako majhne, da jih ni mogoče opaziti s prostim očesom ali tradicionalnimi slikovnimi tehnikami (npr. rentgen, ultrazvok). Uradna medicinska stroka trdi, da so zgodnje odkriti raki praviloma ozdravljivi, samo zdravljenje pa je precej manj intenzivno in ima bistveno manj stranskih učinkov. Hkrati pa so vedno glasnejši ugovori zdravnikov - skeptikov. Trdijo namreč, da mikroskopske preiskave (presejalne metode, odvzem vzorcev za molekularne preiskave in analizo tkiv) povzročajo pri preiskovancih znaten stres, takojšnje in intenzivno zdravljenje pa lahko sproži pri obolelih vrsto negativnih posledic in celo pospeši razvoj rakavega obolenja. Če upoštevamo, da se rak dojk povprečno razvija od osem do šestnajst let, preden bolezen privede do terminalne, končne faze, je razumljivo, da večina žensk, ki so jim rak diagnosticirali v mikroskopski fazi, sploh ne bo umrla zaradi njega. Kakorkoli že, pomembno vlogo pri podvojitvi odkritih rakavih obolenj in številu ljudi z diagnosticiranim rakom, odpade na njegovo zgodnje odkrivanje, ko je tumor še v zasevni, mikroskopski obliki. In 40-% smrtnost glede na število novih odkritih primerov na leto ne kaže ravno nekega uspeha, ki bi ga lahko pripisali zgodnji diagnostiki in zdravljenju. Seveda, bi moral nekdo o pravih učinkih zgodnjega odkrivanja in zdravljenja rakavih obolenj narediti poglobljeno analizo, vendar sem kar precej prepričan, da bi bili njeni rezultati prej razočaranje kot spodbuda za uvajanje novih preventivnih programov. Še posebej, ko vemo in podatki onkoloških registrov to nazorno kažejo, da najhitreje raste število tistih rakavih obolenj, ki jih sistematično nadzirajo. Kožni, rak dojk, prostate, debelega črevesa in danke predstavljajo številčno namreč kar 58 % vseh rakov. 

Sistematski pregled, skrajšano pot do večnega pacienta.

Sl.vir: AlokaMedicare

    Ali lahko torej za inkvizicijsko medicino dejansko trdimo, da gre za zdravljenje na neki znanstveno utemeljeni doktrini in ne samo za nekoliko bolj tehnološko in farmacevtsko podprte postopke, ki izzivajo podobne placebo učinke, kot je to primer pri alternativcih? Razmislimo, tako da obstoječa zdravljenja ponovno pretehtamo tudi z vidika nevroloških in biokemičnih procesov, pomembnih za vzpostavljanje in vzdrževanje homeostatičnega ravnotežja. Dolgoročno se bo po mojem tehtnica nagnila na holistično stran. Inkvizicijska medicina je že danes zastarela. Predvsem zato, ker se preveč opira na amputacijsko kirurgijo in invazivne procese, ki pa jih niti približno ne more nadzorovati. Slednje še najbolje ponazorimo z butalskim kovačem, ko so ga mimoidoči spraševali, kaj kuje: "Če bo ploščato, bo lopata, če pa špičasto, pa vile," je hitel pojasnjevati. Inkvizicijska medicina se nikakor ne more otresti očitka, da vse prepogosto zdravi bolezenske simptome, ne pa bolezni same, torej njenih vzrokov. 

    Vzemimo primer soseda Matica. Visok pritisk so mu izmerili, niso pa odkrili vzroka, kaj napenja kri po žilah. Predpišejo mu zdravila, ki naj bi vplivala na sprostitev žil ali celo znižala srčni utrip in vsebnost kisika v krvi; antihipertenzive; zaviralce ACE, sartane, beta blokatorje, diuretike, kalcijeve antagoniste. Noro, kajne! Toda vrtiljak norosti se zavrti šele, ko Matic spozna, da so ga praktično privezali za bližnjo ambulanto in lekarno, metabolizem sam pa spremenili do te mere, da brez farmacevtskih pripravkov ne more več normalno delovati oziroma živeti. Ja, Matica so ozdravili svobode s tem, ko so ga doživljenjsko privezali na zdravstvene storitve. 

Mamografija, preventiva ali "obsesiva"?

Sl.vir: Wikipedia

    Zdravstvo poleg socializacijske vzgoje postaja drugi totalitarni sistem v podalpski domačiji, namenjen krotenju človeške ustvarjalnosti, samobitnosti ter zaviranju rasti neodvisnega sebstva. Matic je zaenkrat na antihipertenzivih, Manca, njegova žena pa hipolipemikih. Natančneje na statinih, ki preprečujejo sintezo holesterola v jetrih. 

    Pri Maticu zaznavajo prve blage zaplete s srčno mišico, Manco so naročili na vrsto preiskav, ker poskušajo ugotoviti, čemu se sooča s spominskimi težavami. Medicinski moloh ju postopno vsrkava in iz krempljev, ki ju vedno močneje stiskajo za vrat, nikakor ne moreta uteči; če bi še tako rada. Pogodba o zaposlitvi ju namreč obvezuje, da redno skrbita za zdravje in spoštujeta ukrepe lečečega zdravnika in medicine dela. 

    Ko se je Matic prvič pojavil pred resnim, kratko prestriženim bradačem, se je ta zazrl vanj in potrem v karton pred sabo. Trenutek kasneje je pokazal na manšeto ob stetoskopu in prikazovalnik in s privzdignjenim prstom pozval njegovo pozornost: "Prvo kar boš naredil, boš kupil to napravico. Vsako jutro in popoldne meril pritisk in zapisoval vrednosti. Čez deset dni se ponovno vidiva in takrat bova vedela, kako naprej." 

Inkvizicijska medicina

Sl.vir: MunroeFallsFamilyDentistry

     Čez deset dni je imel v žepu recept. Dosmrtno zdravljenje se je začelo. Dosmrtno zdravljenje bolezenskih simptomov bolezni, katere pa lečeči zdravnik niti slučajno ni znal poimenovati. No ja, mogoče so ledvice, lahko tudi togo, sklerotično ožilje, je namigoval. Vsega po malem, predvsem pa leta. Leta nosijo s seboj zaplete in so vedno primeren izgovor. Frmacija pa ima na voljo številne pilule, pilule za lilule, kot se je izrazil Bajaga, ki mnoge težave omilijo. Vsaj začasno! 

    Ja, zdravniki presneto malo vedo o zdravju, zato pa so toliko bolje podučeni o boleznih. A slednjih se je z raziskavami in številnimi ustanovami, ki jih izvajajo, nakopičilo toliko, da standardni laboratorijski pregled urina in krvi že dolgo ni več zadosten in primeren. Medicinska doktrina zato vključuje nove in nove diagnostične postopke, med katerimi, resnici na ljubo, je nekaj tako hudo invazivnih, da če že ne vržejo preiskovanca iz tira, krepko obremenijo metabolično sliko. Vzemimo na primer rentgensko slikanje, še bolje mamografijo ali tomografijo. V vseh primerih gre za uporabo rentgenskih ali X žarkov. So kratkovalovni in energijsko nabiti. Tako zelo močno, da lahko sprožijo tudi okvaro DNK in celične mutacije, ki pa nikakor niso vedno rak. Energijsko bolj uničevalni so le še žarki gama. Slednje poznamo predvsem po zapoznelem, a hudo uničujočem delovanju za organizme. Pojavijo se z razcepom atomov in predstavljajo enega izmed pošastnih učinkov fisijske atomske bombe. No, tako opevana energija ni vedno ravno zdravilna, še posebej ne, če si ne znamo ravno predstavljati, kaj to energija je in ne poznamo koristi in tveganj posamičnega elektromagnetnega sevanja. 

Rentgen, odkrivanje ali zasajanje raka?

Sl.vir: Healtline

    No, med pogoste postopke inkvizicijske medicine bi lahko prišteli tudi biopsijo in endoskopsko jemanje tkivnih vzorcev. Ker gre v obeh primerih za ranitev sumljivega tkiva, čeprav je le ta mikroskopska, je med nasprotniki vedno več, tudi zdravnikov, prepričanih, da omenjene raziskave lahko spodbudijo nastanek bolezni ali sprožijo metastatične zasevke v organizmu. 

    Kljub "smrtonosni" diagnostiki; smrtonosni tudi zato, ker napačne diagnoze velikokrat vodijo do hujših zdravstvenih zapletov; sta verjetno največji težavi sodobne medicine informacijska preobremenjenost in nepreglednost, ki se kopiči s številom informacij (raziskave, spoznanja, množična ponudba, izobraževanja, stanovska združenja, ordinacijske zabeležke, literatura, tisk …). Moramo priznati, da je zdravnik zgolj človek in ne bog, kot si domišlja prenekateri pacient. To pa pomeni, da so zdravstvena tveganja že prerasla koristi posamičnih zdravljenj. Seveda ne gre samo za napačne diagnoze; če upoštevamo, da se spreminjajo tudi bolezni in ne le ljudje; ampak za vnašanjem številnih motenj v presnovni sistem z zdravili. O stranskih oziroma nezaželenih učinkih slednjih veliko slišimo, kot tudi, kako z dodajanjem zdravil poskušajo odpraviti posledice oziroma simptome ostalih predpisanih receptur., s katerimi so predhodno napolnili telo. Nihče pa ne pove, da se znanstvenikom in zdravnikom le približno sanja, kako vpliva posamezno zdravilo na celoten metabolizem. Če bi bilo drugače, bi stranskih učinkov ne bilo oziroma bi ne govorili o nezaželenih sopojavih.

Encimski multiversum, vsako sekundo znotraj vsake
celice poteka na tisoče kemičnih reakcij. 

Sl.vir: YouTube

    Prav je, da vemo, da so presnovni procesi spodbujeni s številnimi encimi. Vnos posamičnega vitamina ali kemičnega elementa, vezanega v prehranske molekule, sproži pravo poplavo različnih encimov. Biokemiki pravijo, da se prožijo encimske kaskade oziroma verižne reakcije, kjer vsak encim spodbudi nastajanje novih, ti pa so zopet botrujejo novim in novim encimskim verigam. Torej, v naših organizmih poteka na milijone kombinacij in strogo načrtovanih, usmerjenih procesov, za katere pa pravzaprav nihče ne ve, kako potekajo in kdaj so meje koristnega presežene. Zdaj pa le pomislimo, kakšna zgodba se odvije v našem telesu in kakšni morebitni zaključki ga čakajo, ko vanj vnesemo "zdravilne" učinkovine za zniževanje pritiska, recimo določenega beta blokatorja, ki preprečuje vplivanje noradrenalina in adrenalina na srce, zaradi česar se njegovo delovanje upočasni, posledično zmanjša črpalna moč krvi in pade pritisk. Zvito, mar ne! Če je tudi koristno za obče zdravje določenega telesa, pa je že drugo vprašanje.  

    Posamezne procese poskušajo vsaj za silo ponazoriti z diagrami, procesnimi algoritmi, celovitost in prepletanje neštetih možnosti pa z umetno inteligenco. Slednja vsekakor pomeni korak naprej pri obvladovanju in preglednosti človeške biokemije. Zdravnikom je lahko v veliko pomoč predvsem, kar zadeva spremljanje postopkov in opozarjanje na pomanjkljivosti in napake zdravljenja. A ne pozabimo, da gre še vedno za znanstvene in strokovne smernica in navodila obstoječe zdravstvene doktrine. Torej za nič radikalnega oziroma nekaj, kar bi bilo izven tega, čemur pravimo priznana medicinska resnica. Omejenost znotraj katere se nahaja današnja, inkvizicijska medicina je odlično ponazoril Lothar Hirneise s stavkom: "Kemoterapija zdravi raka in Zemlja je ravna plošča." 

Umetna inteligenca, zdravnik doma.

Sl.vir: Medium

    Kakorkoli že, telesna procesna kartografija, kot kažejo številne nevrološke raziskave, ki se nanašajo na delovanje možganov, izjemno hitro napreduje. Z umetno inteligenco bo spoznavanje odzivov in tvorjenje prikazov encimskih verig le še hitrejše tudi iskanje možnih odgovorov glede morebitnih, neznanih povezav. Toda če bodo omenjena spoznanja ostala izključno v rokah medicine oziroma bodo monopolna medicinska orodja, se bo totalitarizem na zdravstvenem področju samo še krepil, ljudje pa bomo vedno pogosteje tarče zdravniškega izsiljevanja, takšnega in drugačnega terorizma, kot se kaže ob trenutni zdravniški stavki. Drugače z umetno inteligenco lahko rešimo številne zdravstvene probleme, predvsem pa strogo odvisnost obolelih od zdravstvenih ustanov in zdravništva. In če se že na veliko širokoustimo, kako je zdravje naša temeljna pravica, pripeljimo zdravnika v vsak dom. In to naj bo umetna inteligenca, obisk ambulante ali bolnišnice pa prej izjema kot življenjska nuja.