Starostno odraščanje

    "Amputacija, amputacija," je odgovarjal že nekoliko naveličan, ko je moški s turobnim pogledom vnovič in vnovič pogledoval proti njemu. Bil je namreč njegovo edino upanje, ki bi še lahko obrnilo tok dogodkov. Le nekaj sob naprej je ležala njegova žena. Težka sladkorna bolnica. Stopalo ji je dobesedno zacvetelo in zdravljenje ni pomagalo več. "Verjetno ne razumete, ampak resnično nam zmanjkuje časa," je ponovno začel zdravnik. "Živci so težko poškodovani. Operacija za izboljšanje prekrvavitve ni prinesla izboljšanja. Ne morem in ne moremo spodbuditi imunskega odziva," je nadaljeval.       "Ja, kaj to pomeni?       "Le kaj mislite, kaj lahko pomeni?" Moška sta začela s pogledi tehtati drug drugega. Zdravnik je porival obrazec za odobritev podkolenske amputacije, človek na drugi strani mize, ga ni in ni hotel prevzeti. "Ne vem, kaj naj vam še rečem, kako naj vas prepričam, da je življenje vaše žene resno ogroženo. Ne, ne gre...

  Ko se fikcija dejansko udejanji v vsakodnevnosti, vsekakor ni veren posnetek domišljije, lahko pa je podobno boleča, zastrašujoča, tudi pogubna. Za trenutek stopimo na prizorišče, kjer angleški režiser Fran Darabont oživlja mrtvece in potem hodeča smrt (The Walking Dead) pustoši po krajini in človeška bitja, ki si jih polasti, spreminja v brezciljne pošasti, kot je sama. Zamislimo si, da je to prizorišče naše telo, hodeča smrt pa celice, ki se jim je iztekla življenjska doba, Telomere praktično ne dopuščajo več delitve. Celični proces je tako zaustavljen, a te napol živeče kreature vseeno živijo. Če bi odmrle, dokončale apoptozo (1) , bi jih zaznal imunski sistem in požrli ter razkrojili fagociti (2) , tako pa … Tako pa, v slogu nekakšnih živih mrtvecev pustošijo po telesu in ga spreminjajo v bolezensko razvalino; z drugimi besedami v staro ruševino; v starke starce, ki se namesto življenja vedno močneje oklepajo palice.  Dolgo se je skrival. Zdaj poznajo glavnega krivca ...

      Ko imamo občutek, da so se nam misli začele vozlati, da se ne moremo prav osredotočiti, oziroma vedrino razmišljanja in zaznavanja ovija meglenost, je verjetno pravi trenutek, da poskušamo z vadbo za krepitev možganov. Ne da so se utrudili, saj možgani ne vedo, kaj utrujenost sploh je, ampak so se polenili. Vsaka lenost pa postopno spreminja telo v nebogljeno gmoto, in to izjemno hitro, ko smo enkrat zakoračili v pozna petdeseta. Z možgani je podobno, predvsem se upočasni njihova prekrvavitev, preskrba s kisikom in sposobnost čiščenja senescenčnih celic iz možganovine.       Prvotno so možgansko krepčilno vadbo, BET (Brain Endurance Training), razvili za vrhunske športnike, da bi povečali njihovo vzdržljivost. Gre za povezovanje telesnih vaj in kognitivnega urjenja. Kako bi omenjena kombinacija vplivala na sposobnosti delovanja in počutja starejših, so preizkušali raziskovalci na birminnghaimski univerzi. Zaključki raziskave so bili več kot spo...