Junaki našega časa
Junaki našega časa ne kotalijo žoge po nogometnih zelenicah, ne zabijajo košev ne kakšnih drugih golov, ne lovijo stotink po belih strminah, ne spravljajo v delirij množic. Prav tako ne ustvarjajo impozantnih arhitektur in sapo jemajočih izumov, ne dajejo dela brezposelnim, ne hlapčujejo drugim. Se ne spopadajo za vodilna mesta v politiki, gospodarstvu, ne dobivajo družbenih priznanj in državnih kolajn. Ne spremljajo takšnih in drugačnih novic, ne nasedajo političnemu leporečju in se ne potegujejo za funkcije na volilnih seznamih. Junaki našega časa so pravzaprav nasprotje običajnega. So motilci življenjskih ritmov ter ritualov, nasprotniki institucionalizirane oblasti. So sodobna različica tistega, kar je Victor Hugo poimenoval z enfant terrible. So grozoviti otroci, prepuščeni intenzivnemu odraščanju.
![]() |
Grozovit otrok še grozovitejše države. |
![]() |
Na pričevanja o visokem demokratičnem standardu praktično naletimo povsod.
Sl.vir: blick.ch
|
Da, demokracija ni nič drugega kot nedosleden kompromis z bogatimi. Služi predvsem njim in njihovim privilegijem, da lahko praktično neovirano kopičijo bogastva na ramenih drugih. Osnovna značilnost sistema je, da praktično vsak lahko postane izkoriščevalec sočloveka, če le pokaže za to nekaj nadarjenosti. Demokracija torej ni nič drugega kot zgolj privid namišljene svobode. Privid, za katerim se v bistvu udejanja plutokracija, vladavina bogatih. Lahko bi rekli tudi, od piramid naprej ni nič drugače. Zatiranje na vsakem koraku, menjajo se le oblačila biričev in filozofija upravljanja s človeškim kapitalom. Ne z ljudmi, ampak s stvarjo, imetjem, naložbo, vrednostjo, kar kapital pravzaprav je.
Kjer je svoboda omejena s svobodo drugega, svobode pravzaprav ni, ampak je zgolj omejitev. Demokratično izrazoslovje je prepredeno z moralističnimi evfemizmi ter statističnimi povprečji.
Zasnovano je namreč na absurdih in paradoksih. In zato več kot polovica človeštva dobesedno živi v dreku do kolen.
![]() |
Demokracija je kompromis z bogatimi v prid privilegijev.
Sl.vir: Empact Labs
|
Junaki našega časa to bedo prepoznavajo, jo čutijo kot okov na lastni nogi in se ga poskušajo znebiti z uporom; za zdaj precej neuspešno. Empatija je ključna lastnost zavedanja junakov našega časa, provokacija najpogostejše orožje. Uzakonjeno nasilje, poniževanje in zasmehovanje pa sredstva nasprotnika, s katerim jih želi vrniti na pot običajnih smrtnikov, pod okrilje sprevrženega sistema.
Junak našega časa je Lance Armstrong. Neverjeten kolesar, sedemkratni zmagovalec francoskega Toura. Ja, tisti profesionalni kolesar, ki so ga ob neznanem času, na neznanem mestu, ujeli z neznanim dopingom.
Mož in njegova kariera sta bila namreč preveč posebna, neverjetna, če ne, kar izjemno fantastična, da bi mu dopustili mirno živeti v okolju s povprečnim življem. Lance Armstrong očitno nima prijateljev med skorumpiranimi politiki, da bi se zavzeli za njegovo usodo. Zato je tudi padel. Nevoščljivost je zmagala v prid prizadetih povprečnežev, na škodo športa, v katerem se tako ali tako že vsi drogirajo, v okolju, kjer človek, ki ne uživa vsaj enega medikamenta ("zdravila"), ni pri pravi. Sporočilo je jasno: Sedemkrat za povrstjo lahko zmagujejo na vrhunskih spektaklih zgolj drogiranci. Bo za njim tudi Froom udaril z glavo v zid nazadnjaških vrednot ali pa je še pravočasno slekel rumeno, ne najbolj zaželeno.
![]() |
Lance Armstrong, izjemni posebnež, ki je premagal meje povprečja in da je ustregal merilom demokratične higiene, je moral pasti.
Sl.vir: The New York Times
|
![]() |
Da, da, dogaja se ljudstvo, lačno in zlorabljeno!
Sl.vir: Crowd Voice
|
Junaki našega časa, se neoboroženi spopadajo z oblastjo v Nikaragvi. Mladost so postavili med življenje in režim in prebudili vest velike večine, kot so poročali mediji. Nočejo drobtinic, s katerimi jim oblast tišči glave k tlom, da jih zobajo kot kokoši. Hočejo priložnosti, življenje, vsaj nekaj prihodnosti, ki se obeta mladim v manj ideološko zazrtih režimih. Podobno se skurumpiranim režimom upirajo tudi drugje, v Mehiki, Braziliji, Venezueli. Svobodoljubni duh je kar naenkrat vstal nad srednjo in latinsko Ameriko in se zarežal severnemu hegemonu v brk.
Junaki našega časa vstajajo zoper vojno z vojno in uperjajo prst, proti tistim, ki so jjih obdarili z demokracijo, a hkrati sesuli njihovo lastno nacionalno bit in države, na kateri so bile utemeljene. Junaki našega časa umirajo nam vsem na očeh z demokratičnim blagoslovom. Nikdar namreč svoboda ni imela tako nizke cene, kot jo je dobila z demokratičnim razvetom. Demokracija in smrt hodita po planetu z roko v roki, svoboda pa je zgolj nekakšen paravan, za katerim se dogajajo najhujša grozodejstva danes.
Kako le bo drugače, če tlačitelj vzgaja bodočega tlačitelja, učitelja, pilota, peka, inženirja … Številni poklici tako ostajajo za ljudmi. Njihove usode se končujejo na bojiščih, moriščih, v številnih nerazumljivih manifestacijah, kjer vihrajo zastave, se pojejo himne, ščuvajo ljudi proti ljudem. Pohlep v imenu boga, nacionalnega ponosa, predsodkov zaradi premajnih in premehkih tičev, zaradi ovenelih labijev in izušenih vulv. 72 devic namreč nestrpno čaka v nebesih. Tiste, ki to vedo, pa tudi tiste, ki tega ne vedo. Dokaz več, kako dolgočasna, nemogoča, nevzdržna je skupnost dveh in kako običajno je hlepenje po spoznavanju novih teles.
![]() |
Za junake izgubljenega časa.
Sl.vir: Shiatu Ali - Wordpress.com
|
![]() |
Krhka telesa za močne fante z gumijavkami.
Sl.vir: AbundantHope
|
Na eni strani sveta vpeljujejo dvomljive demokratične ideale z letalskimi bombami in topovskimi granatami, na drugi, preganjajo in zapirajo mlada dekleta, ki so se komaj izvila iz najstništva. Motijo jih električne kitare in komaj vzbrstele deške joške. Moti jih mladost, ki boleče dreza v okostenele odnose, v usmrajeno tradicijo, v cerkve, prežete z vonjem po mrličih. Car Putin in njemu podobni poskušajo s tem prikriti lastno in nespodobnost sistemov, ki jim načelujejo. Da, Pussy Riot so junakinje našega časa, vztrajne motilke ubranih ritmov, dekleta, ki se posmehujejo vzhodni monarhiji, dekleta, ki protestirajo proti načinu, na kakršen se udejanja.
Junaki našega časa klestijo po globoki državi. Resda ne tako silovito, kot slednja bije po njih, a zato tolikanj bolj hrabro. Vzgojeni v neredu prešuštva, nenehnih izdaj, zahrbtnih dejanj, razočaranj, laži, pohlepa, iznakaženih sanj, tipajo v smeri luči na koncu tunela. Tipajo po demokratičnem blodnjaku, v katerem je poštenje že zdavnaj zašlo, pot pa tlakujejo korupcija, tajne usmrtitve, politični zaporniki, medijsko uravnavane volitve, razlastitve ubogih. In tako bo, dokler se ne bo pojavil neki drug človek na oslu, morda znova v Palestini, in uspel prepričati svet, da demokracija ni nič drugega kot nekakšen antični odpad.
Komentarji
Objavite komentar