Izven-dimenzijska zavest
"Nihče pravzaprav ne razume, kaj zavest je in kako deluje in prav tako nihče ne razume kvantne mehanike," je zapisal Philip Ball v članku, ki ga je objavil na spletnih straneh BBC(1) meseca februarja. Vendar, če se izkaže, da zavest ni nič drugega kot kvantni pojav, ki praktično deluje na ravni subatomskih delcev, fotonov ali celo gravitonov(2), potem bo pot do učinkovitega in cenenega kvantnega računalnika precej preprosta. " Toda, je sploh mogoče en misterij pojasniti z drugim," se sprašuje Ball, čeprav je vedno več dokazov, da moramo podlago za fizikalne zakonitosti okolja, ki nas obdaja, iskati v čudaštvih subatomskega sveta.
![]() |
Je zavest zgolj notranji proces posameznika? Vir: Mehau Kulyk/Science Photo Library |
Je torej zavest le iluzija dogajanja znotraj prostora-časa, na kar namigujejo nekateri fiziki ali pa gre dejansko za nekakšen veličasten miselni tok, ki nič manj, kot da predstavlja temeljno, tvorno, vsebinsko silo vesolja, ki med drugim upravlja z gravitacijo, elektromagnetnim valovanjem močno in šibko jedrsko silo (štiri osnovne prirodne sile) in še s čim, za kar pa niti ne vemo, da obstaja.
![]() |
Schrödingerjeva superpozicijska mačka Vir:Victor de Schwanberg/Science Photo Library |
Zapleteno? Na neki način. Zato so to dilemo tudi poimenovali načelo nedoločnosti. Slednje je temeljno za vedo, ki ji pravimo kvantna mehanika. Po tej teoriji delci nimajo več ločenih, jasno določljivih položajev in hitrosti, ki bi jih bilo mogoče opazovati. So v kvantnem stanju, ki ga opisuje kombinacija položaja in hitrosti(3).
![]() |
Režni preizkus, fotoni se vedejo kot delci in kot valovi. Vir: Victor de Schwanberg/Science Photo Library |
In če je do tukaj še bolj ali manj nekako jasno obnašanje fotonov, nas močno zmede, ko skozi reži usmerimo svetlobne delce in opazimo, da so na drugi strani prav tako oblikovali interferenčni vzorec. Nekateri so celo podvomili ne pa tudi dokazali, da je foton dejansko moral vedeti za obe reži in jih je prepotoval tako, da je bil hkrati prisoten na obeh smereh. Noro in popolnoma skregano s konvencionalno fiziko, ki nasprotuje tezi o hkratnem obstoju snovi(6) na dveh mestih. Da pa se vse skupaj še bolj zaplete, naj bi bojda fiziki dokazali s poskusi, ki so jih opravili v zadnjih desetletjih(7), da je nekaj, kar naredimo tu (izmerimo določene lastnosti delca, na primer) lahko prepleteno z nečim, kar se zgodi tam (na primer izid merjenja lastnosti drugega, oddaljenega delca), ne da bi kaj potovalo od tu do tam.(8)
Torej, če načelu nedoločnosti pridružimo ali bolje rečeno, če se izrazimo kvantno, ga zapletemo z načelom presežene lokalnosti, potem smo nekoliko bližje pojmovanju zavesti. Doumeli pa jo bomo res šele takrat, ko si bomo znali brez rezerv razložiti tako nedoločnost kot lokalnost oziroma ju uzakoniti v okviru dojemljivega razuma.
![]() |
Kvantni delci imajo različne spine. Vir:Richard Kail/Science Photo Library |
Če rečemo, da so takšne in podobne teorije vzniknile na osnovi izidov, ki so jih znanstveniki beležili pri potovanju svetlobnega delca fotona, se bo slišalo precej čudno. Resna znanost se namreč ne more potrjevati s poizkusi, pri katerih empirično pomanjkanje dokazov nadomestijo teoretični zaključki. Toda poglejmo stvar nekoliko drugače in recimo, da je znanstveno verodostojna vsaka trditev oziroma dokaz, ki nam jo je oziroma ga ni uspelo ovreči in vsaka dobra teorija, pa naj si bo še tako dvomljiva, botruje iskanju potrditve ali zanikanja. Vedeti moramo, da smo v svet kvantne mehanike šele dobro začeli vstopati in nimamo ravno na voljo pisanega nabora metod, s katerimi bi lahko podkrepili in razširili znanstveni instrumentarij. Fotoni, svetlobni delci, ki potujejo v kvantih in njihovo dualistično obnašanje so torej več kot dobrodošli in v marsičem sila pomembni za oblikovanje in zagovarjanje tudi teorij, ki so povezane z življenjem, njegovo povezanostjo z anorganskim svetom in udejanjanjem zavesti.
![]() |
Nepojasnjena zavest se očitno ne udejanja zgolj preko nevronskih povezav (sinaps) Vir: Sebastian Kaulitzki/Science Photo Library |
Wheelerjev poizkus zakasnele izbire so tudi dejansko izvedli, in sicer v laboratoriju marylandske univerze. Opravil ga je ameriški kvantni in jedrski fizik Carroll Alley(10) s sodelavci. Krmiljenje odpiranja in zapiranja žaluzij so zaupali hitremu elektronskemu stikalu. Alley je potrdil večino Wheelerjevih trditev in hkrati odprl dilemo o soodvisnosti preteklih, sedanjih in prihodnjih pojavov. Danes še vedno ne moremo reči, da gre na vplivanje dogodkov v preteklosti, da se opazovan pojav v sedanjosti izide tako kot se. Poskus z zakasnelo izbiro je namreč nedvoumno pokazal, da tisti trenutek, ko postane foton opazovan, spremeni obnašanje, s katerim prehaja skozi reži, bodisi kot val bodisi kot delec. Dogodek še najbolj spominja na vračanje v preteklost in preurejanje bodočega dogodka, ki bi se praktično že moral zgoditi. No, verjetno ne gre ravno za potovanje v preteklost, ki bi spominjalo na časovne popotnike iz znanstvene fantastike, toda omenjeno spoznanje poraja vedno več dvomljivcev, ki poskušajo zadevo pojasniti teleološko, češ, da ima vsako dejanje že vnaprej določen smoter. Kako daleč v preteklosti se smoter definira, pa je drugo vprašanje.
Prav na tej točki pa se znova vračamo k zavesti, k upravljavski sili ali volji, kar vam je pač ljubše, vesolja in življenja v njem. Praktično so časovna potovanja stvar znanstvene fantastike, teoretično pa, v kar nas prepričuje tudi Einstainova ukrivljenost prostora-časa, popolnoma izvedljiva. Ali časovni potniki že delajo popravke v preteklosti, da se sedanjost razrešuje kot se, in da bo prihodnost dobila neki smoter, je drugo vprašanje? Mogoče pa gre samo za dober občutek, da imajo stvari in življenje neko vrednost zaporedij oziroma da si dogodki res sledijo po nekakšnih sosledjih? Bistveno vprašanje, na katero bo treba prej ali slej odgovoriti, si je zastavil že Paul Davies v Zlatolaskini uganki: "Zakaj je vesolje sploh primerno za življenje? Gre za srečno naključje, za izbor opazovalca v okviru teorije mnogoternega vesolja ali pa je vesolje s kvantnim mehanizmom vzvratne vzročnosti ali kakega drugega še neodkritega mehanizma načrtovalo lastno zavedanje?"
![]() |
Preseganje prostora, vzrok in posledica sta istočasna. Vir: Physicsworld.com |
Ne, stvari v prirodi, še posebej, kar zadeva življenja, še zdaleč niso tako enoznačne, da bi vse, kar se nam ne zdi nelogično, zavrnili. Trenutna resničnost oziroma dojemanje sveta ne pripomore kaj dosti k zmanjšanju nasprotij in napetosti v njem, ne prispeva k zmanjšanju polarizacije, na temeljne delitve in konflikte, ki so prisotni znotraj človeštva. Odgovore moramo torej iskati drugje. Na nevidni strani vendar čuteči strani življenja. Signale, ki preletavajo in se skladiščijo v našem nervnem sistemu, se moramo šele naučiti dojemati in razumeti, da bomo lahko postali terminal kvantne megastrukture oziroma kaosa.
Podobno razmišlja tudi britanski fizik Roger Penrose(13), ki se je med prvimi lotil pojasnjevanja Wheelerjevega "participativnega, samoustvarjalnega in samorazlagalnega vesolja". Izhaja iz prepričanja, da sta zavest in kvantni svet nekako povezana, prepletena. "Če zavest na nek način vpliva ali ne na kvantno mehaniko (V mislih je imel, da na lastnost in delovanje kvantnih delcev vpliva trenutni opazovalec.), je povsem možno, da je slednja vpletena v zavest," je domneval in se spraševal: "Kaj, če so v naših možganih molekularne strukture, ki so sposobne spreminjati lastno stanje kot odgovor na enkratni kvantni dogodek? Morda pa naša sposobnost, da vzdržujemo na pogled nezdružljiva duševna stanja, ni nekakšen opazen trik, ampak čisto pravi kvantni vpliv?" In odgovarja: "Po vsem tem, če dobro premislimo, je videti, da so možgani sposobni upravljati kognitivne procese, ki zdaleč presegajo zmogljivosti digitalnih računalnikov. Morda lahko celo izvajamo računske naloge, ker jih običajni računalniki ne zmorejo, ker uporabljajo konvencionalno digitalno logiko?"
![]() |
Mikrocevke v celicah Vir:Dennis Kunkel Microscopy/Science Photo Library |
Zamisli o kvantnem vplivu na možgane se soočajo z velikim skepticizmom znotraj strokovne javnosti, ne glede na to, da nekateri znanstveniki razpolagajo z dokazi o kvantnih učinkih pri bitjih. Vzemimo primer magnetne navigacije pri pticah selivkah ali proces fotosinteze pri zelenih rastlinah.
![]() |
Ali fosfor dejansko vzdržuje stanje kognicijskih superpozicij? Vir: Phil Degginger/Science Photo Library |
![]() |
Ozaveščeni možgani, spomin na prihodnost! Sciepro/Science Photo Library |
Pojasnila in sklici:
(1) Philip Ball. The Strange link beetwen the human mind and Quantum Physics. 16. februarja 2017. http://www.bbc.com/earth/story/20170215-the-strange-link-between-the-human-mind-and-quantum-physics
(2) Gravitoni so kvantni delci-valovi, ki tvorijo gravitacijsko polje.
(3) Stephen W. Hawking. Ilustrirana kratka zgodovina časa. Prevedel: Uroš Kalčič. Založništvo DMFA, Ljubljana 2003; (str.: 73). Na splošno kvantna mehanika ne predvideva enega samega določenega rezultata opazovanja, ampak dopušča več različnih izidov in nam pove, kako verjeten je vsak od njih. Citatt, prav tam. In kot smo že omenili, samo opazovanje, način opazovanja vpliva na rezultat opazovanja oziroma na njegovo objektivnost. O tem je še najbolj prepričljiv režni preizkus.
(4) Prav tam. Svetloba naj bi bila valovanje, vendar nam Planckova hipoteza in preizkusi z zasloni kažejo, da se v nekaterih primerih vede, kot bi bila sestavljena iz delcev. Oddaja in sprejema se lahko samo v svežnjih oziroma v kvantih. (Citat)
(5) Ko na primer foton zadene fotografsko ploščo in na njej ustvari temno piko, se pokaže njegova delčna narava. Davies,Paul. Zlatolaskina uganka, Vesolje po meri človeka. Prevedel Andrej Guštin. Modrijan založba; Ljubljana 2010. Kadar pa svetlobo usmerimo skozi dve reži, na zaslonu za njima opazimo interferenčni vzorec prog, ki je značilen pojav valovanja. Poskus je v začetku 19. stoletja izvedel angleški fizik, zdravnik in egiptolog Thomas Young.
(6) Tudi energija je namreč samo oblika snovi oziroma je snov oblika energije.
(7) Greene, Brian. Tkanina vesolja; Prostor, čas in tekstura resničnosti. Izvirnik: The Fabric of the Cosmos. Prevedla: Urška Pajer. Učila International založba, 2006. Tržič.
(8) Prav tam, (str.: 107)
(9) John Archibald Wheeler (1911 - 2008), ameriški teoretični fizik
(10) Carroll Alley (1927 - 2016); na marylendski univerzi se je ukvarjal z raziskovanjem kvantnih in elektronskih pojavov od leta 2008 pa vse do smrti.
(11) Današnji vzgojno izobraževalni sistemi so bolj ali manj utemeljeni na zakasnitvenih spoznanjih in nagrajujejo tiste udeležence, ki med spraševanjem posredujejo pričakovane odgovore. V kvantni mehaniki pa takšnih odgovorov ni. Možna so zgolj predvidevanja.
(12) Greene, Brian. Tkanina vesolja; Prostor, čas in tekstura resničnosti; str.: 107
(13) Penrose, Roger (roj.: 1931). Angleški astrofizik in matematik. Avtor: The Road to Reality, The Emperor's New Mind, Cycles of Time, Shadows of the Mind…
(14) Penrose idejo pojasni v knjigi The Shadows of the Mind (Sence uma), izšla pri Oxford University Press leta 1994.
(15) Tegmark Max (roj.: 1967), švedski fizik, kozmolog, predava na tehnološkem inštitutu v Massachusettsu,MIT. Dokazuje, da v stiku z živim organizmom, okoljem, v katerem sta prisotna toplota in vlažnost, pride do dekoherence, izjemno hitrega razpadanja in razkrajanja povezanih in sinhronih kvantnih procesov, do odtekanja kvantnosti. Živčni signali so električni impulzi, ki jih sproža prehod električno nabitih atomov skozi stene živčnih celic. V kolikor je eden od atomov v superpoziciji in potem trči z nevronom, superpozicija propade v manj kot biljoninki biljona sekunde.
(16) Fisher, Matthew (roj.: 1960); teoretični fizik in predavatelj na kalifornijski univerzi Santa Barbara.
(17) Dennet, C. Daniel. Pojasnjena zavest. Prevedel Sebastjan Vörös. Založba Krtina, Ljubljana 2012 (str.: 42). Avtor je do citiranega zaključka prišel preko naslednjega razmišljanja: "Kako bi lahko kakršnakoli kombinacija elektrokemičnih procesov v mojih možganih bila istovetna časovnemu zlivanju stotine vejic z glasbo? Kako bi lahko neki proces obdelave podatkov v možganih bil blaga toplota sončne svetlobe, ki sem jo čutil na sebi?
(8) Prav tam, (str.: 107)
(9) John Archibald Wheeler (1911 - 2008), ameriški teoretični fizik
(10) Carroll Alley (1927 - 2016); na marylendski univerzi se je ukvarjal z raziskovanjem kvantnih in elektronskih pojavov od leta 2008 pa vse do smrti.
(11) Današnji vzgojno izobraževalni sistemi so bolj ali manj utemeljeni na zakasnitvenih spoznanjih in nagrajujejo tiste udeležence, ki med spraševanjem posredujejo pričakovane odgovore. V kvantni mehaniki pa takšnih odgovorov ni. Možna so zgolj predvidevanja.
(12) Greene, Brian. Tkanina vesolja; Prostor, čas in tekstura resničnosti; str.: 107
(13) Penrose, Roger (roj.: 1931). Angleški astrofizik in matematik. Avtor: The Road to Reality, The Emperor's New Mind, Cycles of Time, Shadows of the Mind…
(14) Penrose idejo pojasni v knjigi The Shadows of the Mind (Sence uma), izšla pri Oxford University Press leta 1994.
(15) Tegmark Max (roj.: 1967), švedski fizik, kozmolog, predava na tehnološkem inštitutu v Massachusettsu,MIT. Dokazuje, da v stiku z živim organizmom, okoljem, v katerem sta prisotna toplota in vlažnost, pride do dekoherence, izjemno hitrega razpadanja in razkrajanja povezanih in sinhronih kvantnih procesov, do odtekanja kvantnosti. Živčni signali so električni impulzi, ki jih sproža prehod električno nabitih atomov skozi stene živčnih celic. V kolikor je eden od atomov v superpoziciji in potem trči z nevronom, superpozicija propade v manj kot biljoninki biljona sekunde.
(16) Fisher, Matthew (roj.: 1960); teoretični fizik in predavatelj na kalifornijski univerzi Santa Barbara.
(17) Dennet, C. Daniel. Pojasnjena zavest. Prevedel Sebastjan Vörös. Založba Krtina, Ljubljana 2012 (str.: 42). Avtor je do citiranega zaključka prišel preko naslednjega razmišljanja: "Kako bi lahko kakršnakoli kombinacija elektrokemičnih procesov v mojih možganih bila istovetna časovnemu zlivanju stotine vejic z glasbo? Kako bi lahko neki proces obdelave podatkov v možganih bil blaga toplota sončne svetlobe, ki sem jo čutil na sebi?
Komentarji
Objavite komentar