Starostno odraščanje

  Ko se fikcija dejansko udejanji v vsakodnevnosti, vsekakor ni veren posnetek domišljije, lahko pa je podobno boleča, zastrašujoča, tudi pogubna. Za trenutek stopimo na prizorišče, kjer angleški režiser Fran Darabont oživlja mrtvece in potem hodeča smrt (The Walking Dead) pustoši po krajini in človeška bitja, ki si jih polasti, spreminja v brezciljne pošasti, kot je sama. Zamislimo si, da je to prizorišče naše telo, hodeča smrt pa celice, ki se jim je iztekla življenjska doba, Telomere praktično ne dopuščajo več delitve. Celični proces je tako zaustavljen, a te napol živeče kreature vseeno živijo. Če bi odmrle, dokončale apoptozo (1) , bi jih zaznal imunski sistem in požrli ter razkrojili fagociti (2) , tako pa … Tako pa, v slogu nekakšnih živih mrtvecev pustošijo po telesu in ga spreminjajo v bolezensko razvalino; z drugimi besedami v staro ruševino; v starke starce, ki se namesto življenja vedno močneje oklepajo palice.  Dolgo se je skrival. Zdaj poznajo glavnega krivca ...

      Ko imamo občutek, da so se nam misli začele vozlati, da se ne moremo prav osredotočiti, oziroma vedrino razmišljanja in zaznavanja ovija meglenost, je verjetno pravi trenutek, da poskušamo z vadbo za krepitev možganov. Ne da so se utrudili, saj možgani ne vedo, kaj utrujenost sploh je, ampak so se polenili. Vsaka lenost pa postopno spreminja telo v nebogljeno gmoto, in to izjemno hitro, ko smo enkrat zakoračili v pozna petdeseta. Z možgani je podobno, predvsem se upočasni njihova prekrvavitev, preskrba s kisikom in sposobnost čiščenja senescenčnih celic iz možganovine.       Prvotno so možgansko krepčilno vadbo, BET (Brain Endurance Training), razvili za vrhunske športnike, da bi povečali njihovo vzdržljivost. Gre za povezovanje telesnih vaj in kognitivnega urjenja. Kako bi omenjena kombinacija vplivala na sposobnosti delovanja in počutja starejših, so preizkušali raziskovalci na birminnghaimski univerzi. Zaključki raziskave so bili več kot spo...

  "Kako, pravite, da nimate zame tiste tabletke, ki bi mi navrgla še leto ali dve?"  "Žal mi je, ampak točno tako," se je zganila za mizo bela halja in se zazrla kot čaplja v ribnik skozi okno na drugo stran ceste. Tolikokrat je pogledoval tja čez, da bi uzrl mladenko, kjer jo je nekajkrat videl mimogrede. "Zanimivo, kako naključja postanejo obsedenost. Tudi življenje je neke vrste naključje, saj nikoli ne veš, kako se bo iztekel dan," je modroval pri sebi. Se znova ozrl na izgubljeno silhueto, sključeno na stolu, kako leze pod mizni rob. Nič obetavnega zgrbljenemu pod njim ni mogel postreči, in na neki način mu je bilo žal, da so ga toliko mesecev trpinčili, preiskovali, dobesedno prikovali na ustanovo. Mu verjetno z neprijetnimi in nadležnimi preiskavami vzeli polovico življenja, ki mu je sploh ostalo.  "Lahko vas podvržemo trpečemu zdravljenju, vas postavimo v pekel neznosnega upanja, mrzličnega pričakovanja … Saj veste, na kraju, ko boste ...