Starostno odraščanje

Že nekaj ur sva drdrala po tirnicah, nasproti sedeč, a nisva spregovorila še besede. Občasno sta se najina pogleda ujela, se hitro umaknila, kot da nama je vztrajanje v molku ljubše od kratkočasenja s pogovorom. Jesen je že iztegovala roke po toplih dnevih in noči so bile osvežilno hladne. V vagonu vsekakor ni bilo zaznati dnevnih nihanj, še manj letni čas. Tako je bilo že od poletja leta 1857, ko se je tako imenovana Južna železnica s kraki naslonila na Dunaj in Trst. Ne zatohla poletja ne mrzle zimske noči niso ustavile vlaka, ki je gnal kolesa v eno in drugo smer.       "Žeja," je kratko odrezal sopotnik na poti iz kupeja in že je ključavnica zagrabila drsna vrata.  "Oh, žeja," sem pomislil pri sebi in nezainteresirano spremljal sence, ki so letele mimo okna. Kmalu sem bil tudi sam na poti na konec vagona. Ozek hodnik je bil prazen in glasba se je tiho sprehajala po njem. Prihajala je iz gostinskega vagona. V tem letnem obdobju nihče ni pomislil, da bi za...

     "Da," so mu rekli. "Postali ste naš prvi šmirmajster. Odslej bodo stroji peli, kot jih boste podmazovali. Delo ni zahtevno, morate pa biti redni. Nič posebnega. Kantica in mazalka sta vaši orodji in skrbeti morate, da sta vedno polni, olja in masti. Nobene odgovornosti. Paziti morate le, da kakšne mazalne šobe ne pozabite. Tako ali tako bo en mesec z vami na obhodu sedanji šmirmajster. Podučil vas bo o vsem. Kje je kaj in koliko kapljic, maziva v posamezno mazalno mesto. Enostavno, preprosto. Zato je tudi plača temu primerna. Ni visoka in je nekoliko pod povprečjem oddelka, v katerem boste. Lahko bi rekli, da ste domala nevidni, nezaznavni, a procesi kljub temu tečejo brezhibno. Na koncu hale imate celo svoj prostor, majhno pisarnico. Res ni bilo prostora za mizo in kakšen stol, a dovolj za polico, da lahko kaj napišete na njej. Ni veliko, a svoj prostor le imate. Spredaj sta dva soda. Iz prvega točite in z mastjo polnite mazalko. Preprosto, kaj ne. Sila preprosto. ...