Upokojenski tango
Naenkrat jo je ognjevito zgrabil in poletela sta po dvorani. Brez znamenite rože med zobmi. Z globokimi pregibi v znak, a jasnim sporočilom žarečih oči in napetih vratnih žil. Tokrat sta plesala zase. Zato je ogenj v njima divjal, kot da se mora v trenutku razplamteti in požreti vse okrog. Pa saj sta v tem zanosu strasti bila pomembna zgolj ona, in pa ritmični takt seveda. Plesala je dvorana. Plesale so luči nad njima, plesala so ogledala, pred katerimi so vadile baletke v dopoldanskih urah, plesali so ljudje, ko so nazdravljali s šampanjcem ob robu. Nekdo je rekel: "Preveč drzno za ta leta. Mnogo preveč! Nepotreben razvrat!" In tisti blizu so gledali in prikimavali, čeprav so po tihem razmišljali, kako bi se sami sneli s ketne dvoma in se pognali po podiju. Zlili po njem plesno vedrino nekdanjih let. Pognali korake. Se uprli togosti, v katero jih je postopno lovila starost. Ko leta prehitevajo korake. Sl. vir: Pinterest A ognje...