Zdravstveni totalitarizem, sistemski terorizem
Že dobro leto so ga pošiljali od vrat do vrat, od diagnoze do diagnoze, dokler se ni samo še vlekel. Bil je napol mrtev. Srčni ritem je potihnil, razpoloženje je nihalo, depresija grizla in občasno mu je zmanjkalo energije, da bi se po stopnicah vzpel v stanovanje v prvem nadstropju. No, hvala bogu noči niso bile tako mrzle tam na Obali. Občasno je tako počakal do jutra, da ga je kdo našel stisnjenega ob steni in prezeblega, ter ga spravil do vrat stanovanja in prislonil nanje, da bi z zvonjenjem priklical tiste za njimi. Odnos domačih je bil podoben tistemu v ustanovah, kjer naj bi bojda zdravili, a so predvsem skrbeli za vzdrževanje bolezni. V času lastne telesne stiske jih je že toliko spoznal, da je vedel, da od sopotnikov njegove bolezni ne more pričakovati kaj dosti. Ne od tistih v ustanovah in ne od teh za domačimi vrati. Leta in bolezen so ga odnašala proti podzemski reki Stiks, meji med živim svetom in svetom umrlih. Sicer je rad popil, a tokrat ne. Zabuhlost so mnogi merili z...