Starostno odraščanje

"Ste upokojeni?" ga je vprašal, ko sta se srečala pred trgovino po daljšem času.  "Ne!" je odvrnil domala dobre volje in se mu zazrl naravnost v oči.  "Kaj torej počnete?" Je zvedavo rinil vanj. "Ooo, veliko stvari. Težko bi navedel tisto, ki mi je najdražja. Predvsem so sami dolgoročni projekti."  "Zanimivo," je pohitel vsiljivec. "Človek bi rekel, da ste na izteku kariere, sami pa govorite o dolgoročnih projektih." "Vse je odvisno, s katerega zornega kota gledate na stvari. Ali mislite, da bi se moral nekdo pri mojih letih kar uleči v grob in pustiti, da ga mirno zasujejo," mu je vrnil.  "Ne, ne, nisem tega rekel, niti pomislil nisem na kaj takšnega," se je presenečeno odzval moški v balonarju. "Le zanima me, kaj počenjate. Že nekaj časa vas nikjer ne zasledim. Kot bi se v zemljo vdrli. Pa sem pomislil, da ste mogoče pristali med nami." "Med vami?" Se je začudil. "Kdo pa st...

"Saj nihče ne trdi, da zadeva ni koristna. Vsaj pri takšnem pogledu na samo življenje, kot ga imamo, ne," je sunila čez mizo proti moškemu. "Problem je drugje. Težava je v samem načinu razmišljanja."  "Le kaj spet kompliciraš. S filozofijo res ne boš ničesar rešila. Še posebej ne s takšno, ki se vsemu postavlja po robu," ji je vidno vznemirjen odgovoril.  Leta so ju spravila bližje, kot prenese narava. Po burnem barantanju in številnih nevihtah sta pristala drug ob drugem. Proces udomačevanja se je začel, čeprav nikakor ni stekel. Delovala sta osamljeno, naveličano in zajedljivo. Svet se je na enkrat skrčil na neka deset površinskih metrov, in zdaj se je na njih odvijalo življenjsko finale. "Sama stvari vidim drugače," je nadaljevala prejšnjo misel in se zapičila v resignirano postavo na drugi strani.  Včasih se ji je res zdel kot vreča, ki jo lahko prekladaš po mili volji. Če se ti slučajno zdi, da preveč štrli v zrak, pa jo nekol...

 Gledal jo je, kako odhaja. Prvič po več mesecih jo je prevzel spokoj. Skrivenčena ustna so se oblikovala v rahel nasmeh, izžeti obraz je obmiroval. Tudi dihanje se je umirilo in slišati je bilo le še brzenje kazalca električne ure na zidu. Tonil je v prostoru z njo. Držal jo je za roko. Spustil jo je le toliko, da ji je sem ter tja popravil svetel pramen na čelu. Kot da bi bilo to potrebno, saj se ga je samo rahlo dotaknil in ga pustil na istem mestu. Negotovost je pač potrebovala izgovor, da se je za trenutek odmasknil od nje. Čutil je, da bi moral nekaj reči, a so nespretni gibi nadomeščali besede, ujete v grlu. Jutri ga bodo verjetno odpeljali. Verjetno, ker je bil prav on tisti ki je zmešal praške in mililitre za zadnje nazdravljanje s svetom in ji pomagal, saj je bila sama prešibka, pri pitju grenkega napitka. Upal je, da mogoče še enkrat odpre oči, se mu nasmehne, mu prikima, namigne, da ji popravi tisti svetel pramen na čelu. Nič od tega se ni zgodilo in čez čas, je bilo sl...