Starostno odraščanje

"Ja," je rekla. "Ljubim te. Zelo, zelo te ljubim. Tako močno, da mi spodnaša tla, ko te zagledam."  "Aha," ji je odgovoril. "Čutiš še kaj drugega?"  "Ja, kri mi udari v glavo, ožilje pulzira, čutim pospešen utrip srca, pritisk raste, v trebuhu pa me ščemi." "Te ni nič strah, da boš kolapsirala, se zrušila, da te bo zadela kap," ji je smeje navrgel.  "Mogoče, mogoče, a le za trenutek. Za pičlo sekundo, dokler me ne preplavita radost in dvom hkrati. Tako čudno je, niti ne znam prav pojasniti." "Se mi je zdelo. Temu drugače rečemo hormonski orkan. Vzdramijo ga paleolitski odzivi, skozi evolucijo preobraženi v čustva," se je nasmehnil. "Ključna vzgiba, beg ali boj, sedaj poganja kar nekaj dinamizmov. In če te vprašam, kaj natančno je res ljubezen, mi ne boš znala pojasniti. Ker ljubezni se prav zaradi njene kompleksnosti ne da določiti. Torej gre za nekakšno čarobno besedo, s katero poskušamo čim bolj...

Nemočna ga je prosila, jadikovala, se izvijala in ga poskušala pregovoriti. Odgovoril je le še bolj besno, togotno in nesramno. "Podpiši, jebenti, podpiši že enkrat," je rjovel nad zvitim telesom, sključenim od starosti, strahu, neprepoznavnih bolezni. Podpiši! Ali pa te pustim, da crkneš od gladi in zajedavcev, usmrajeno, kot je bilo tvoje celotno življenje. "Podpiši, kurba stara!" Potem je začelo padati. Najprej nadzorovano, po hrbtu, ramenih, potlej je bes odmerjal smer, kamor je pač naneslo. Trpinčeno telo se je sprva hotelo izviti, pobegniti. Prosilo ni več. Naenkrat je obmirovalo in udarci so padali po neodzivni vreči. "Podpiši, podpiši, podpiši! Za vraga, podpiši," je rohnel, dokler na pragu ni opazil otroških oči. Trepetajoče, nemočno so zrle, jokale, ko je padalo po stari materi. Takrat je obstal. Še enkrat zaklel. Padel na kolena in nemočna stara vreča z njim. "Mama, mama," je proseče stresal negibno telo. Bes in togota sta izzvenela v ...