Starostno odraščanje

Tokrat je bilo prvič, da je na vrhu hriba rasel stolp, ki ne bo cerkveni zvonik. Trobež Hunt si ga je zamislil kot opazovalnico, iz katere bo delal geomorfogenezne in večspektralne posnetke zemljišč v dosegu horizonta objekta ter dolgoročno proučeval vplive naravnih premikov, dinamičnih ekosistemov in človeških posegov na reliefne spremembe in geologijo tal. Ogrodje tristometrskega stolpa je bilo končano. Dvigalo se je že sprehajalo med nadstropji. V najvišje je dovažalo občutljivo optično opremo in podnožja. Ravno so vgrajevali zaščitna fluroitna stekla visoke čistosti, ko so se oglasili telefonski pozivni znaki. Trajalo je kar nekaj časa, da ga je Trobež Hunt izbrskal iz žepa. "Gospod Hunt, gospod Hunt," je hitel glas na drugi strani. "Javljam se iz ministrovega kabineta. Gospod minister je odredil revizijo vašega okoljevarstvenega dovoljenja in vas prosi, da začasno ustavite projekt. Prinesli so mu namreč mrtvega ptiča. Gre za redko vrsto selitvene ujede, ki se je zal...

"Ja," je rekel, "Tokrat smo bili pravo bitko. Ne za svobodo ne za osvoboditev, ampak čisto navadno bitko za spoštovanje. Pa saj niti nismo imeli pravega sovražnika na drugi strani. Bile so le trume prestrašene mladine, obveznikov, ki so iskali način, kako se čim prej izkrasti iz zarjavele pesti Jugoslovanske ljudske armade in uteči domov. Ti mladi fantje so nam sami padali v objem z dvignjenimi rokami, če se niso bali oficirskih skrajnežev. Ja manjšina res ni dojela, da armada ni orožje za zatiranje ljudstev znotraj skupne države, ampak obrambna sila pred militantno nastrojenimi tam čez, preko meje." Potem je utihnil. Pograbil nahrbtnik in s še toplo klobaso v ustih zapustil osvobodilni miting. Preprosto ni več prenesel nadutih besed, s katerimi so govorci nekoliko bolj ostre orožne vaje poveličevali v vojno. Vedel je, da je zanj epizoda osamosvojitelja - osvoboditelja končana. Za vedno! Od takrat se ni več udeleževal golaževih pojedin iz skupnega kotla in jurjevanj...

Štirinajsti dan so že padala granate. Včasih je prav grozeče zahrumelo in udarilo v bližini, da so se posedli robovi rova, v katerem je tičal. "Končno nekoliko zatišja," pomisli. Do večera, preden bo spet nebo stresalo smrtonosni tovor, bo lahko nekoliko predahnil. Obsedel je na robu odrušene zemlje in se zagledal v trepetajoči zrak. Postajalo je lenobno toplo, tako da je razpel jopič si razvezal škornje, pomigal z nožnimi palci, se predal mešanici spominov in domišljije ter zrl v modrino, kako je postopoma sinjela, z vzpenjanjem sonca na horizontu … Ko se je zbujal v bolnišnici, ni prav vedel, kaj ga je zadelo. Kasneje se je sicer ovedel močne svetlobe, kako ga je objela in pogreznila v molk. Udarilo je iznenada, resnično, kot strela z jasnega, globok oglašujoč zvočni val je dvignil krike in razmetal telesa, njihove ude, so zapisali v poročilu. A njemu je prizanesel. Z življenjem! Ki ga je potem užival, v invalidskem vozičku. Za najbolj vdane, domovina skrbno razdeljena na ...