Starostno odraščanje

Prehajamo v naslednjo fazo spopadanja z virusom SARS-KoV-2 in boleznijo COVID-19. V dobrega pol leta stroki ni uspelo dobiti zanesljivih odgovorov, kako stopiti okužbi na rep in preprečiti škodljive posledice, ki jih ima za gospodarstvo, družbeno in zasebno življenje nasploh. Pomanjkljivo znanje in zmedenost poskušajo prikriti z različnimi splošnimi varovalnimi ukrepi, za katere pa se prej ali slej izkaže, da so moteči in bolj ali manj neučinkoviti. Zdravstveni sistemi, ne le pri nas, postajajo vedno bolj obremenjeni in nekateri so tik pred razpadom. Kako le zaupati državi, kako zaupati zdravstvenim izvedencem, če se jih polašča malodušje in niso kos lastnim organizacijskim težavam, da bodo lahko učinkovito pomagali drugim? Najbolje obveščeni ne nosijo mask! Ali slika izpoveduje, da gre resnično za zaroto priviligiranih proti navadnim ljudem in da COVID-19 sploh ni nevaren?       Nerazumljivo je, če se sistem, ki bi moral smelo odgovoriti na okužbo, pomagati ljudem...

Bolj kot se zavedamo, revščina rožlja s praznimi želodci na našem pragu, vdira v domove in plaši ljudi, ki ne razumejo več, kam drvi globalni svet. Liberalci so prepričani, da je del svobodne izbire, človeških slabosti, ki so prisotne v vsaki družbi. Socialisti verjamejo, da jo lahko ozdravijo, preprosto odpravijo. Nacionalisti zanjo krivijo imigrantske, priseljenske tokove, takšni in drugačni demokrati lenobo in nepotrebne dolgove. Večina prisega na zunanje vzroke ali notranje lastnosti posameznikov, le redki uperjajo prst v samo družbeno delovanje in nezanimanje sodelujočih v političnem sistemu, da se problemov, povezanih z njo, lotijo celovito.   Revščina je sistemski, politični problem, niti najmanj osebni, kot nas želijo prepričati. Sl.vir: ProjectoDeCompasion      Resnica je sila preprosta. Družbeno blagostanje je obratno sorazmerno od števila revnih. Seveda se lahko pregovarjamo, kje je statistični prag revščine. Koliko zvrhanih nakupovalnih vozičkov nas odda...