Starostno odraščanje

dr. France Prešeren: O Vrba! Srečna, draga vas domača, kjer hiša mojega stoji očeta; de b'(f)uka žeja me iz tvojga sveta  speljala ne bila, goljfiva kača! Se še spomnite Ikeinega oglasnega spota (1) , v katerem hči in njen fant zalotita dekletove starše pri vzburljivi seksualni igrici? Zadrege, ki je sprva nastala na obeh straneh, je bilo konec tisti trenutek, ko sta napol gola oče in mati spoznala, da je končno prišek čas, ko se mora njun otrok odseliti na svoje. Spot si vsekakor zasluži ogleda; je namreč eden boljših oglasnih sporočil. Prav pa je, da se vprašamo, kaj se pravzaprav dogaja, da se precejšni delež zrele mlajše generacije (2) še vztrajno pestuje v materinem naročju? Koliko odraslih otrok se še ziba v naročju staršev v Evropi? Logiki bodo na mizi precej hitro imeli pravi odgovor. Nobenega dvoma ni, da je nedavna recesija nekoliko zmanjšala pogum pri "zreli mladeži", ki tudi drugače ne skače kar na slepo v naročja potencialnih partn...

Kot je nedavno poročala Slovenska tiskovna agencija, je poslanska skupina SDS v parlamentarno proceduro vložila novelo zakona o prikritih vojnih grobiščih in pokopu žrtev. Želijo zagotoviti, da bodo v postopkih izkopavanja posmrtnih ostankov oziroma potrjevanja morišč, obvezno in aktivno sodelovali organi pregona ter sodstvo. To, navidez anahronistično in hkrati tudi anakronistično dejanje, je v bistvu čisti marketinški prijem in prvovrstna manipulacija z volivci, precej  daleč od kakršnegakoli spravnega smotra.  Resnici na ljubo, mar niso domala vsi, ki bi se morali spraviti, že mrtvi? Za kakšne namene torej Boris Pahor izkorišča predsedniško funkcijo in protokol in koga sploh še mislijo preganjati v času obtičali poslanci SDS? Je trenutno pobiranje po rovih in poljih razsutih kosti in njihovo prenašanje v kostnice, kakorkoli podobno izkazovanju pietete ali pa gre za sprevrženo vključevanje posmrtnih ostankov obvojnih žrtev v dobro premišljeno predstavo nekakšnega sodobn...

Če smo leta 2015 zabeležili, da je dolgoletni trend revščine stagniral za 0,2 odstotni točki, to lahko pomeni zgolj, da je metodologija za ugotavljanje dejanskega stanja napačna oziroma neustrezna. Revščina je namreč proces, ki jo poglabljajo krizni cikli, ki dolgoročno kažejo, da z vsakim takim ciklom prebivalstvu ostaja v posesti vedno manj premoženja in ima na voljo vedno manj denarja, da bi si ga lahko ustvaril. Nekoliko zlobno bi lahko pripomnili, da z revščino poteka kontinuirani proces osvobajanja večine življa od premoženja.  Govoriti o revščini in hkrati ne imeti pred očmi vedno večje zadolženosti prebivalstva, ki se sooča z vedno slabše plačanim in negotovim delom, pomeni, da problema ne razumemo oziroma ga, mogoče namerno, nočemo videt  v njegovi pravi dimenziji.   Dvajset milijonov ljudi bodo v dvanajstih letih rešili iz revščine. Le koliko jih bodo z obstoječo politiko zadolževanja potisnili vanjo ? Revščine in tveganj povezanih z njo, ne morem...

Če lahko kolikor toliko verjamemo statistikam, potem danes na svetu živi kar 635 milijonov ljudi, ki nimajo dostopa do pitne vode. Torej, dobrih 8,5 odstotka populacije. Zaradi nezdrave vode je v prvih devetih mesecih letošnjega leta umrlo že 645 tisoč Zemljanov, samo danes, do trenutka, ko to pišem, približno 805 (World Health Organization). Civilizacije s poldrugo milijardo predebelih ne prizadanejo kaj dosti podatki o 635 milijonih podhranjenih in o približno desetih milijonih, ki se bodo sestradani zgrudili to leto in jih bodo izsesale muhe revnega sveta. Vojna neusmiljeno klesti po  Levantu, Arabskem polotoku, severni Afriki (Libija, Afganistan Jemen, Sirija, Irak, Somalija, Južni Sudan). Za hranjenje smrtonosnega stroja, ki poganja v beg milijone razseljenih, dnevno pomori nekaj sto ljudi in približno vsako uro zaznamuje s težkimi psihičnimi travmami novo stotnijo človeških duš, bomo to leto porabili dobra dva bilijona dolarjev.  Še preden ženska ve, da je noseča, ...