Starostno odraščanje

Zaradi dvojne vloge se je vodstvo Luke Koper d.d. znašlo v svojevrstnem šizofrenem paradoksu. Na eni strani se v funkciji monopolističnega koncesionarja, ki je prevzel na sebe določene naloge upravljanja pristanišča, v izogib očitkom o nelojalni konkurenci in neenakopravnem obravnavanju pristaniških strank odreka posameznim, donosnim logističnim in distribucijskim dejavnostim, na drugi pa v prid interesov gospodarske družbe preprečuje, da bi v pristanišče vstopile sveže, konkurenčne ideje z bistveno donosnejšimi dejavnostmi in razvojnimi programi. V tem lebdenju med dvoriščno strategijo in inovativnim gospodarskim razvojem, so v prvem primeru prikrajšani delniška družba, zaposleni in delničarji, v drugem pa pristanišče in celotna skupnost. Pristaniška uprava da ali ne, je ob omenjenem spoznanju le še retorično vprašanje!  Čemu le bi nek upravitelj pristaniške uprave konkurenčnega pristanišča zagovarjal in hvalil koprski model upravljanja, razen da spodbudi ali okrepi razdiraln...

Si lahko zamislimo bolj bizarno nagovarjanje investitorjev, od tega, ki se trenutno dogaja v koprskem pristanišču? Tovor stoji parkiran na tirih in cestah sedemdeset kilometrov naokrog,    delavci, ki sodijo med najbolje plačane zaposlence v državi, pa dokazujejo, da lahko kadarkoli zaprejo promet v pristanišču, ustavijo delo in transportne stroje ter prisilijo vse naokrog, da poslušno sledijo njihovim demagoškim muham in rajanju z relikti iz XX. stoletja. Nekam čudna promocija za prepričevanje davkoplačevalcev, od katerih želiš dobiti poldrugo milijardo evrov vredno železnico po katastrofalni šoštanjski naložbi, mar ne!? V podjetju, kjer tako delajo in se v duhu totalitarnega enoumja odzivajo na nasprotna razmišljanja, ni samo nekaj hudo narobe, ampak gre za očitno nepoznavanje eskalacijske ekonomije. Kdo le od vidcev tira blagostanja lahko prepriča budne preračunevalce, da podvojitev pretovora v bistvu ne pomeni potrojitev poslovnih stroškov in bankrot naše največje luš...