Starostno odraščanje

  Rekli so, da se je umaknil iz javnosti. Da je po izjemni priljubljenosti med ljudmi naenkrat začutil mravljince, kako gomazijo po hrbtenici navzgor proti tilniku. In ker gomazenje ni prenehalo naslednji dan, tudi naslednjega dne naslednjega dne ne, je nabasal nahrbtnik in odšel daleč nekam v goro. Le kdo bi ga iskal po tistem večji del težko prehodnem terenu. Rezale so ga globoke grape. Po njih se je spuščala voda; tako čista, da nič ni uspevalo v njej. Tako čista, da je bila le za občasno potešitev žeje in preveč bistra, da bi v njeni svežini užival znova, znova in znova. Studenčnica, ki priteče iz zemlje, je čisto nekaj drugega. Prav tako hladna, a nabita z minerali in ioni.   Vprašanje za bilijon evrov: V kateri roki tiči mladost? sl. vir: MatlupEU In tam nekje, pod posivelo, z lišaji, mahovi poraslo skalo, je bil ta izvir, nekoliko višje pa je ležala stara lovska, od lovcev pozabljena, koliba. Pred svetom se je zatekel vanjo. Saj ne da si je to želel, ampak vseeno, ...

       Samo pomahal mi je. Od daleč. Rekoč, vidiva se jutri. Lahko tudi pojutrišnjem, mogoče enkrat v prihodnosti. Naključja so odmerjala najina srečanja. Ostalo je imel strogo načrtovano. Le čudil sem se lahko, kako mu vse te odmerjene rezine dneva ne uničijo počutja. Zakaj ga ne najdem v kakšnem kotu s strtim pogledom, ko išče lasten odmev po prostoru.  "Že dolgo nisem več stvar," mi je dejal pred časom. Očitno me je prebral, zalotil v tavanju, kako iščem neko preteklo podobo, kako lebdim med spominom in prenovljenim JAZOM nasproti sebe.  "Ja, že dolgo nisem več stvar, predmet, reč, objekt, blago, napravica, če že hočeš," se strmo zazrl vame in dopustil molku, da nadaljuje naštevanje. Dobro je vedel, da ne razumem, kako se tako lahkotno nosi z leti. Kako si ne dopusti dopovedati, da je prišel čas obračuna, zaupni dvogovor z nravnostjo, s pomisleki in premisleki, ki vrejo na plan v zatonu življenja. Iskal je nekaj novega. Še vedno je brskal za neznan...