Starostno odraščanje

       "Uf," je zastokal in pomislil, "Komaj sem dvignil ta kamen, pa nima več od 50 kil." Še dan, dva je čutil občasne krče. Stiskali so okrog ključnih kosti, in kadar je globoko vdihnil, so nekoliko zategnile tudi mišice na prsni strani. Noge so bile nekam utrujene, meča in stegna napeta, a prave eksplozivnosti in moči ni bilo v njih. Par samokolnic kamenja in zemlje ga je zdelalo. Res, da je zunanja dela šele začel, a kljub temu. Pa saj je celo zimo delal počepe, sklece, trebušnjake dvigoval uteži, le v hrib je odrinil bolj poredko. Tiho se je zavlekel v kopalnico, od tam za mizo v kuhinji in po določenem času na kavč v dnevno sobo. Ni bil zgovoren. Molčal je. Nikakor ni hotel spregovoriti, kako ga je premagal tisti kamen in nekaj polnih samokolnic. Ne, ni hotel spregovoriti, ker je poznal odgovor, in klišeji so ga vedno pognali v bes. Čutil je, kako ga zmaguje preprosto razumevanje staranja. Čutil je, kako težko, vedno težje se opira poenostavljenim zgodbam o pe...

          Težko je reči, kdaj je prvič začutil. Prišlo je tako nepričakovano. Še do včeraj poln moči, izjemno urnega koraka in bistrih misli. Vsak dan je kot za šalo prehodil nekaj sto višinskih metrov in dobrih deset kilometrov, se spopadal s časom, premagoval sebe samega. Pa so ga bolečine v mečih ustavile prvič! Ni jim namenjal kakšnega pomena, ampak se je naslednji dan odločil, da pospeši vzpon. Znova so ga meča prisilila k počitku. Tokrat za dobro minuto. In potem se je začelo. Z vsakim vzponom je večkrat postal. Kmalu že po šestdesetih, sedemdesetih korakih, in zdaj je bil čas tisti, ki je zmagoval. Celo na revnem so ga ustavljali krči v mečih. Vedno daljši so bili postanki, da so popustili, mu dovolili nadaljevati. Sebi se je zdel precej klovnovski, ko se je sprehajal po mestu in buljil v izložbe, kot da ga zanima tisto tam notri. Utrujen, s pekočim prehajanjem v mečih je bolščal v steklo; včasih je opazoval le bel papir izpraznjenega prostora a...