Starostno odraščanje

Berlin, julija 1948,  ko je nemško življenje le še tlelo med skladovnicami opek Bombnikov ni bilo več. Namesto njih so mesto preletavala motorna transportna letala. Nekdanja nemška prestolnica je tesno ležala v pesti sovjetskih zmagovalcev in preskrbovalne poti za zahodno vojaško zavezništvo in ljudi na območju njihovega nadzora so brnele izključno po zraku. V deželo se je zagrizlo hudo pomanjkanje. Niti strogo načrtovana in odmerjena preskrba ni pregnala lakote ter golote iz ruševin. Arijski ponos je utonil med njimi. A preživeti je bilo treba, brez mož, ujetih, pobitih, zlomljenih, bolnih, preganjanjih po širokih ruskih stepah, pokopanih sredi ukrajinskih, beloruskih in poljskih ravnic ali padlih, ko so reševali razsute delce nekdanje veličine. Ostali so predvsem starci, otroci in ženske. Bil je mir, bila je lakota, bila so prikrajšana in zanemarjena ženska mednožja in bili so vojaki. Tujci v najboljših letih. Oboroženi s čokolado, cigaretami, konzervami, luesom, triparj...

Pred kakšnim letom na robu ekumenskega sveta tako opevane krščanke ljubezni Slabo leto je minilo, ko sem jo srečal. Veter, pihal ji je naravnost v obraz, je izzval solze v očeh. Drugače ni jokala. Za roko se jo je držal fantič. Nič starejši od petih let. Na rokah je pestovala deklico. Ni še hodila in verjetno bi zmrznila, če bi je materinska volja ne ohranjala pri življenju, ko se je prebijala po ledenem makadamu navzdol. "Kje za boga, se je znašla na tej poti, v tem mrazu, v strupenem, neobludenem svetu?" me je prešinilo. "Kakšna moč je v njej, da se tako odločno spopada z naravo. Kdo jo je poslal na pot in od kod?" Vprašanja so se pletla eno za drugim. V preveliki bundi je hlačala vprašanjem nasproti, z dvema nedoraslima otrokoma. Veter je potiskal zimo pred seboj, se zaletaval v šibko, natovorjeno telo. A to ni popuščalo. Vleklo je življenje za seboj, z njim bedo, dvome, zlorabe, strah. Kot že tolikokrat prej je bila na preizkušnji njena vzdržljivost, mi ...

Bo koprsko pristanišče še naprej nasedla barka v plitvem morju ali gospodarski meteor, ki bo končno preskočil Kraški rob proti celini, bo znano kmalu. Sedanja občinska oblast mu ni najbolj naklonjena. No ja, odkrito pristanišču ni nikdar nasprotovala. Toda, ko je bilo treba dobiti potrebna dovoljenja za povečanje njegove prometne učinkovitosti, se je vedno nekaj zapletlo. Pristanišče ima tako še vedno zgolj en vhod, čeprav bi že pred dobrim desetletjem potreboval najmanj dva, terminal za tovorna vozila domala pred starimi mestnimi vrati in bistveno prekratko pristajalno obalo, da bi se obnjo lahko spodobno privezale velike ladje z zabojniki. Slednje namreč odločajo o globalnih strateških smereh pomorske trgovine.  Kako brodolomsko ogrodje preobraziti v turistično atrakcijo? To je vprašanje! Sl.vir: pixabay Če pazljivo prisluhnemo zamislim o nekakšnem veličastnem stolpu "Svobode", impozantni oživitvi potopljene razbitine Rex in plaži z navtičnimi bari na nekdan...

Lahko rečem, da imam srečo, da se med prečenjem ploščadi, nisem znašel med ekstremnimi sebičneži na Trgu republike, ki so pred nekaj dnevi vihteli besedo zoper migrante. Ne bi mi bilo prijetno, da bi me kdo zaradi naključne družbe poistovetil s krhkim značajem šovinista, nacionalista, desničarskega zadrteža, za katerega so gasilske veselice edini kulturni dogodki, ki se jih udeležuje. Ne, ne bilo bi mi prav, če bi teža mojega telesa in vidna pojava kakorkoli prispevali k vtisu dogodka dvoličnežev, ki po eni strani prisegajo na Boga, po drugi pa si lastijo del Zemlje, njegovo stvaritev, za lastno dvorišče. In imam srečo, da nisem občan Kopra. Osebek, ki mu nekakšna slaba iluminozna kopija, poimenovana Čudolandija, zmeša možgane, da potlej veruje v izjemne vizionarske sposobnosti nekoga, ki iz oblakov tke vzhajajoče stolpe in brodolomske otoke. Res, srečo imam, da ne nasedam utvaram, ki jih opisujejo priskledniki za zajetne honorarje iz javnega denarja. Slovenijo Slovencem, Bohinj Bo...