Starostno odraščanje

Eurobarometrova spomladanska javno mnenjska raziskava 2015 (1) , v kateri so anketirali 31.868 ljudi iz evropskih držav (poleg rezidentov iz članic EU tudi rezidente v Albaniji, Črni Gori, Makedoniji, Srbiji in Turčiji) je glede Slovenije postregla z zanimivim odgovorom. Na vprašanje, kako anketiranci ocenjujejo sedanje gospodarsko stanje v 28 državah, članicah EU, jih je zgolj 10 odstotkov odgovorilo, da menijo, da je stanje v Sloveniji odlično, 89 odstotkov vprašanih je bilo mnenja, da je izjemno slabo, samo odstotek, pa je odgovoril, da stanja ne pozna in ga ne more komentirati. Avtorji študije, ki so jo pripravili pri Friedrich Ebert Stiftung in govori o tem, kaj državljani Evrope pričakujemo in glede česa smo zaskrbljeni ob soočanju z velikimi izzivi znotraj Unije (2) , so na osnovi podatkov Eurobarometra potegnili sklep, da Slovenija sodi med šibke ekonomije, tako imenovane države pod udarom globoke recesije. Umestili so nas v precej nenavadno družbo, med katerimi so še: Latvija...

Ko so razkrili Volkswagnovo prevaro v ZDA, kako so s pomočjo posebne programske opreme na preizkusih prenarejali rezultate izpušnih emisij, je bila večina ljudi prepričanih, da se bo avtomobilski velikan sesul pod težo obtožb, visokimi zneski glob in kazni, predvsem pa zato, ker mu bodo 'moralni' kupci obrnili hrbet. Seveda se nič od tega ni zgodilo. Volkswagen seveda bo kaznovan, vendar le do višine, ki ne bo prizadela njegovega normalnega poslovanja in razvoja. Posel ima namreč prednost pred zakoni in moralo, še posebej, kadar gre za globalne korporacije, ki poosebljajo internacionalno srž kapitalizma! In kot vedno ob takšnih primerih, kadar lastnike in menedžerje najdejo s komolci v marmeladi, ti trdijo, gre za ljudi, predvsem za ljudi.  V sodobnem svetu korporativni škandali niso nobena redkost, zato je ključno vprašanje, ki se nam poraja v tej zvezi ali so korporacije sploh še sposobne poslovati pošteno in etično. Nobelova nagrajenca George Akerlof in Robert Shiller s...

Pospešeni razvoj in uvajanje umetne inteligence, robotov, internetnih procesnih integracij, nanotehnologij, trirazsežnostnega tiskanja in biotehnologij ter spajanje organskega in anorganskega, napovedujejo korenite družbene spremembe, ki naj bi se zgodile že v naslednjih desetih letih. Kako se bodo na njih odzvale globalne družbe in človek, bodo botrovale večji družbeni neenakosti ali njenemu zmanjšanju, se bo bo razširil prepad med bogatimi in revnimi, bo prišlo do razpada obstoječih vrednot in vzpostavljanja novih, so le nekatera ključna vprašanja, ki si jih vedno pogosteje zastavljajo politiki, pravniki, gospodarstveniki in znanstveniki.  Neke obsežne raziskave niti niso potrebne, da bi že danes zaznali omejenost in zaostajanje človekovih kognitivnih sposobnosti za tempom in učinkovitostjo, ki jo narekujejo digitalne tehnologije. Človek se je, kar zadeva same učinkovitosti in zmogljivosti, že znašel v podrejenem položaju. Zaenkrat lasten primat nad tehnologijo še uveljavlja...

Najboljši način za napovedovanje naše prihodnosti je, da jo oblikujemo! (Abraham Lincoln) 1 Osrednja vsebina letošnjega srečanja v Davosu, mondenem središču švicarskih Alp, kjer so se zbrali vodilni politiki in gospodarstveniki ter drugi pomembneži zahodnega establišmenta, je bila namenjena perečim vprašanjem, ki se v zadnjem času zastavljajo zaradi hitrega razvoja robotike in umetne inteligence. Do leta 2020 naj bi se trg digitalno krmiljenih in nadzorovanih strojev in naprav povečal na približno 153 milijard dolarjev. Posledice, ki bi jih hitra rast tako imenovanih pametnih in samodejnih tehnologij, robotov in krmilno nadzornih naprav, imela na gospodarstvo in družbo, pa bi bile po ocenah Bank of America vredne med 14 in 33 trilijonov ameriških zelencev. Spremembe bodo preobrazile obstoječe poslovne modele kot tudi družbene podsisteme; med slednjimi še posebej  zaposlovanje, zdravstvo in socialno skrbstvo ter kibernetsko varnost in zasebnost.   Davos. Vir: fotogra...

Ali imajo revni sploh še pravico do življenja, je eno izmed ključnih vprašanj, ki si ga zadnja leta vedno pogosteje zastavljamo tudi v Severni Ameriki in Evropi. Medtem, ko se nam zdi nekaj popolnoma samoumevnega, da ljudje umirajo od lakote in žeje v podsaharski Afriki, Indiji in nekaterih predelih Azije in latinske Amerike, poskušamo pod vplivom zahodnih ekonomsko političnih ideologij(1) in evropocentrističnih pogledov omiliti pogled na stanje revščine, ki je prisotna v zmernih zemeljskih pasovih Severne Amerike in Evrope, torej tudi v Sloveniji.  Če smo še tako prizanesljivi z izjavami, je največ, kar lahko rečemo, da v Evropi revni vsekakor imajo pravico do življenja, vendar ne samostojnega. V socialni državi si ljudi na robu preživetja največkrat podajajo delodajalci, prevaranti in različne ustanove. Človek se mora podrediti in odzivati na številne muhe, da bi v loncu poleg polente plavalo tudi kaj zabele. Življenje takšnih ljudi ni le obsojeno na tavanje od vrat do ...

Zapis bi lahko začel tudi tako: Kranj, enkrat zvečer. Večerja. Prijetna družba mladih, ambicioznih ljudi. Med njima le dva, ki se že zavedata minljivosti življenja in to dokazujeta z osivelima glavama. Eden od obeh je nekdanji pilot. Tako se vsaj predstavi. Sam pa dobro vem, da sva pilota oba in vedno bližje strmoglavljenju v molekularno in nuklearno transformacijo, v smrt. Govorimo o etiki in tudi večerja se imenuje podobno. Neverjetno okusno pripravljena hrana in prav takšnega okusa. Umetnina no krožniku, rdeč cabarnet in družba treh teologinj; deklet, ki skušajo skozi metafiziko začutiti dialektiko. Nemogoče! Metafizika je namreč zamrznjena realnost v času, dialektika v nenehnem gibanju in spreminjanju. Pravzaprav, metafizika je nekaj, kar dialektiki tudi približno ne razumemo in verjetno velja tudi obratno. Vprašanje je, kako dojeti in če že, sprejeti nasprotno realnost. Svetovi se namreč oddaljujejo podobno kot galaksije v vesolju in razdalje med njimi so vedno večje. Obratni...

Človeški značaj še najbolje opišemo s pojmom ‘pohlep’. Ta je, če ne glavna, pa vsaj najbolj očitna lastnost zavesti, ki se je oblikovala tisočletja. Vprašanje je samo ali je pohlep relikt, preostanek boja za obstanek človeške vrste in posameznika znotraj nje ali pa je najvišja pridobitev homo sapiensa, da si bo po zaslugi omenjene lastnosti utrl pot proti nesmrtnosti. Pohlep namreč ne pozna skromnosti in se prej ali slej otrese strahu pred avtoritetami, ki čuvajo drevesa s prepovedanimi sadeži. Izgon prvih osebkov iz svetopisemskega raja je zgolj začetek na samostojni poti človeštva k dovršenosti, popolnosti. In kakor Bog ne dopušča svobodne izbire, je tudi človek človeku ne. Pohlep namreč terja pripadnost, če že ne slepo vdanost in poslušnost in še zdaleč ni omejen le na stvari. Zanj je tudi človek samo dobrina in dobrine si delimo, jih prepuščamo drug drugemu ali si jih prisvajamo; odvisno od posamične moči pač!  Posameznik enako kot “človekov stvarnik” razume in blagoslavlj...